“Če se zapustim – preneham telovaditi, začnem izpuščati treninge – potem bom zapravil delo, ki sem ga opravil do sedaj. Enako je v duhovnem življenju. Če zanemarim molitev, preneham biti občutljiv za dobro drugih ljudi, izgubim duhovno harmonijo,” pravi poljski duhovnik, šolski katehet in bodibilder Artur Kaproń.
Po končani srednji šoli niste takoj vstopili v semenišče, namesto tega ste se vpisali na študij prava.
O duhovništvu sem razmišljal že v srednji šoli, vendar je bila moja logika pri izbiri življenjske poti sprva zelo čudna. V razredu sem imel zelo dobrega prijatelja, ki je bil tudi bralec berila. Spomnim se, da sem tedaj razmišljal, da če on ne gre v semenišče, potem to tudi ne more biti moja pot. Nisem razumel, da je Bog tisti, ki kliče ljudi, in da to, da ta prijatelj nima poklicanosti, ne pomeni, da je tudi jaz nimam.
Po končani srednji šoli sem se poskušal vpisati na redni študij prava. Ni mi uspelo, zato sem izbral izredni študij. Kmalu sem spoznal, da to ni zame, in se po dveh mesecih izpisal. Tedaj sem bil že odločen, da stopim v bogoslovje, vendar sem se pred tem vpisal še na višjo šolo.
Zakaj ste si tako podaljševali svojo pot v duhovništvo?
V semenišče sem lahko šel šele z novim študijskem letom, po počitnicah. Na višjo šolo sem se vpisal zato, da sem lahko tam “prezimil” do junija, saj je bilo tedaj še vedno obvezno služenje vojaškega roka. Če se ne bi odločil vrzeli premostiti s študijem, bi me spomladi vpoklicali v vojsko.
V nebesa z vsemi župljani ali pa z nobenim
Letos maja ste praznovali 20. obletnico duhovništva. Kaj vam pri vašem delu pomeni največ?
Morda se sliši preveč preprosto, a preprosto rad služim Bogu prek drugih ljudi. Zelo pomembna mi je duhovna skrb za odrešenje tistih, ki mi jih Bog postavlja na pot. Sveti Janez Marija Vianej je rekel, da gre duhovnik v nebesa z vsemi ali z nobenim od svojih župljanov.
Duhovništvo mi pomaga, da duhovno rastem. Pustolovščina z Bogom nikoli ni v mirovanju. Po 20 letih duhovniške službe vem eno: da sem potreben Bogu.
Kaj bi rekli sebi pred 20 leti?
Rekel bi si: “Fant, čaka te super obdobje, čim bolj ga izkoristi. Ne skrbi, ne boj se, ne obotavljaj se. Tudi ko bo težko, in včasih bo, ne pozabi, da je s teboj Bog, ki ti je vedno pripravljen pomagati.”
Župljane navdušuje za zdrav življenjski slog
Kako župljani gledajo vaš hobi, bodibilding?
Mislim, da pozitivno. Nekateri so mi celo rekli, da sem jih spodbudil k temu, da skrbijo za svoje zdravje in fizično kondicijo.
Ali vam strogost te športne discipline pomaga ohranjati duhovno harmonijo?
Seveda! Če se zapustim – preneham telovaditi, začnem izpuščati treninge – potem bom zapravil delo, ki sem ga opravil do sedaj. Enako je v duhovnem življenju. Če zanemarim molitev, preneham biti občutljiv za dobro drugih ljudi, izgubim to duhovno harmonijo.
Je za to, da se v duhovništvu ne “zaspi”, potrebna strast?
Ni bistvena. Strast je lahko dodatek, evangelizacijsko orodje. Za duhovnika bi moral biti najpomembnejši odnos s Kristusom in vodenje prek Njega teh, ki so mu zaupani v duhovno varstvo.
Koliko ur na dan preživite v telovadnici?
Ljudje pogosto menijo, da je bodibuilder v telovadnici po več ur na dan. Še zdaleč ne! V telovadnici sem uro in pol na dan, štirikrat ali petkrat na teden, odvisno od tega, kako mi trener predpiše treninge. Včasih pol ure več, če imam še kardio trening.
Preostali čas posvečam katehetskemu delu v srednji šoli in župniji, torej služenju drugim ljudem, molitvi, pogovorom z ljudmi, počitku.
Ali si sami kuhate?
Da, kuham si sam. Vstanem ob petih zjutraj, pol ure posvetim prej omenjenemu kardio treningu (ne vsak dan), se na hitro stuširam, molim, pripravim zajtrk in obroke za dan, ki jih odnesem v šolo. Jem petkrat na dan, vsake tri ure, kot majhen otrok. (smeh)
“V šoli se počutim kot riba v vodi”
Omenili ste delo v šoli. Ali vaša nenavadna strast navdušuje mlade?
Da. Zanima jih, sprašujejo, kako naj začnejo trenirati, kako naj se prehranjujejo … Na splošno imam odličen stik z mladimi in rad sem katehet. V šoli se počutim kot riba v vodi.
Evangelizirate tudi v telovadnici?
V telovadnici je večino časa hrupno, zato tam raje ne stresam kar tako iz rokava odlomkov iz Svetega pisma, vendar se mi zdi, da evangeliziram prek tega, kar sem. Večina ljudi v telovadnici ve, da sem duhovnik. V telovadnici rad nosim majico z Jezusovim sporočilom. Morda to koga moti, a verjamem, da se bodo našli tudi tisti, ki se bodo ob njej zamislili. Sam zgolj opravljam svoje delo, ostalo pa prepuščam Bogu.
V nekem intervjuju ste rekli, da je telo tempelj Svetega Duha in da moramo poskrbeti, da Božji Duh ne biva v lopi ali koči.
Moje izkušnje in opažanja mi govorijo, da se splača skrbeti za svojo fizično kondicijo, da bo telo zdravo, fit, da nam lahko služi čim dlje. V ponedeljek sem se poslovil od prijatelja duhovnika, ki je umrl v 46. letu, v moji starosti. Ni skrbel zase in s tem na nek način tudi ne za svoje zdravje, saj je eno povezano z drugim.
Ne želim posploševati, saj včasih res nimamo vpliva na videz, funkcionalnost našega telesa, ker smo bolni in so na primer odvečni kilogrami posledica bolezni. Če pa si lahko pomagamo, poskrbimo zase, zakaj ne bi tega naredili? Nikogar ne spodbujam k poklicnemu ukvarjanju s športom, ampak k majhnim korakom, sprehodom, zdravi prehrani. To res da veliko.
Tudi sveti Tomaž Akvinski ni bil preveč suh. Ne morem seveda trditi, da je ravno zaradi tega zbolel in hitro zatem umrl …
Imel je manj kot 50 let.
Tako je, 48. Če se kot duhovniki fizično zapustimo, lahko dajemo ljudem napačno informacijo o naši (ne)preudarnosti. Navsezadnje moramo tudi poskrbeti, da se Sveti Duh počuti udobno v našem telesu. (nasmešek)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
