V današnjem hrupnem svetu je težko najti trenutke tišine, ko bi lahko pozorno prisluhnili Božjemu glasu.
Cerkev v svoji modrosti med obhajanjem svete maše večkrat predlaga krajša obdobja tišine.
Ti predlogi izhajajo neposredno iz Splošne ureditve Rimskega misala (SURM) in so povabilo vsem nam, da svoja srca odpremo Bogu.
Kesanje
Na začetku maše duhovnik povabi vernike, naj se ustavijo in premislijo o svojih grehih, preden skupaj zmolijo kesanje.
Nato mašnik povabi k skupnemu kesanju, ki po kratkem času v tihoti obsega splošno spoved celotnega občestva in mašnikovo odvezo.
SURM, 51
Ta kratek trenutek tišine je namenjen našemu zavedanju, da smo grešniki, in da premislimo o besedah, ki jih bomo izrekli.
Glavna prošnja
Pred glavno prošnjo znova nastopi trenutek tišine.
Mašnik nato povabi ljudstvo k molitvi. Vsi z mašnikom vred nekaj časa molčijo; tako se zavedo, da stojijo pred Bogom, in se v srcu morejo spomniti svojih želja.
SURM, 54
Besedno bogoslužje
Besedno bogoslužje je treba opraviti tako, da bo spodbujalo premišljevanje. Zato se je treba izogibati vsaki obliki hitenja, ki preprečuje zbranost. Primerni so kratki trenutki tihote, prilagojeni zbranemu občestvu, v katerih naj po spodbudi Svetega Duha srce prevzema Božja beseda in se pripravlja odgovor nanjo v molitvi. Take trenutke tihote je primerno imeti po prvem in drugem berilu in končno po homiliji.
SURM, 56
Sveto obhajilo
Najgloblji trenutek tišine naj nastopi po prejemu svetega obhajila.
Ko posode očisti, se mašnik lahko vrne k sedežu. Lahko so nekaj časa vsi v sveti tihoti ali pa je psalm, ali hvalnica, ali pesem … po obhajilu naj vsakdo v svojem srcu Boga hvali in moli.
SURM, 164, 45
To je verjetno najpomembnejši čas tišine med sveto mašo, saj omogoča tistim, ki so v svetem obhajilu prejeli našega Gospoda, da živijo v njegovi navzočnosti in pozorno prisluhnejo njegovemu glasu.
Tudi papež Frančišek spodbuja trenutke tišine in opozarja, kako pomembna je tišina med sveto mašo.
Kadarkoli je med mašo tišina, jo izkoristimo in pustimo, naj Božja navzočnost preplavi našo dušo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
