Odrske deske, filmski ekran, veliko platno, voditeljstvo, sinhronizacija. Našteli smo le nekaj postaj na razgibanem ustvarjalnem popotovanju Nike Rozman, ki je brez oklevanja in z zanosom sprejela tudi vlogo ambasadorke akcije 40 dni brez alkohola.
Nika, vas pogosto pokličejo Tina?
Se kar pogosto zgodi, da. 🙂 Včasih se kdo zmoti, tudi poklicno, ko delamo kak projekt. Na ulici me kdo kdaj ustavi, mi čestita in me vpraša, ali sem gospa inšpektorica. Po eni strani je to v redu, saj gre za potrditev mojega dela. Fino je, polaskana sem. Po drugi strani pa si ne želim biti ves čas javna oseba, kdaj bi se raje malo skrila.
Začela sva z ekranizacijo romanov Tadeja Goloba, kjer upodabljate inšpektorico Tino Lanc, čeprav je za vami med drugim na desetine odrskih vlog, tudi zelo resnih, v različnih gledališčih. Kako vas je zaznamoval ta lik in delo s Sebastijanom Cavazzo, Gregorjem Čušinom, Matejem Pucem in drugimi?
Poklicno me je vloga precej zaznamovala, saj tako obsežne filmske vloge, gre za tri sezone (Jezero, Leninov park in Dolina rož, op. a.), nisem še imela. Z Jezerom smo bili tudi na premieri na filmskem festivalu v Sarajevu, tam sem dobila nominacijo za igralsko nagrado Srce Sarajeva, kar je bil zame velik poklon.
Ta vloga me je vsekakor popeljala naprej. Igranje pred kamero me veseli, tudi v prihodnje bi si želela še kako priložnost.
Takole je bilo na snemanju serije Jezero:
Kako se razlikuje priprava na vlogo v gledališču ali za film?
Igralci pogosto pravimo, da gre za isti šport, a drugo disciplino. Med pripravo se lotevaš podobnih metod, način dela pa je drugačen. V gledališču imamo, ko pripravljamo predstavo, več skupinskih vaj. Dva meseca potekajo vsak dan. Vaje tudi ponavljamo. Pri filmu imamo morda kako vajo, veliko več je individualnega dela in poglabljanja. Na snemanju pokažeš, kar si pripravil in poskusiš biti najboljši v tistih nekaj sekundah, ko te kamera posname.
Kaj se vam je med snemanjem oziroma ustvarjanjem najbolj vtisnilo v spomin?
Zelo lepa je bila izkušnja snemanja Jezera. Kot ekipa smo se zelo povezali. Bili smo v stiski s časom, veliko je bilo treba narediti naenkrat, a stopili smo skupaj, delali požrtvovalno in napravili ogromno.
V spominu pa so mi ostali globoki temperaturni minusi. 🙂 Leninov park smo snemali poleti, bilo je izjemno vroče, posebej v notranjih prostorih, včasih skoraj nevzdržno, bil je koronačas … Ampak z dobro voljo smo zdržali vse. V Dolini rož sem sodelovala manj, imela sem le kake tri snemalne dni. Snemali smo vzporedno z Leninovim parkom.
V kateri vlogi je bilo največ Nike?
Igralec si ponavadi v vsako vlogo želi dati čim več sebe, čim bolj začutiti empatijo do nje, da bi jo obvladal. Pri vsaki vlogi zberem delčke sebe, za katere se mi zdi, da bi ji pripadali. Oziroma se odločim, kako bi se določen lik odzval v neki situaciji in potem iz tega nastane vloga. Na ta način jo zgradim.
Koliko časa potrebujete, da se vrnete v “običajni” svet, potem ko ste po predstavi preplavljeni z adrenalinom?
Vsak igralec ima svojo tehniko spopadanja s tem. Nekateri se želijo na hitro sprostiti s kozarčkom ali nekaj njih. Meni pomaga, da se oddaljim od odrskega ali snemalnega prostora, grem domov, v družbo moža, prijateljev. Takrat se sprostim, spet sem Nika, spet se posvetim drugim življenjskim vlogam. Pomaga mi, da moje življenje ni le gledališče. V obdobjih, ko je bilo veliko dela in stresa, sem si pomagala s sproščevalnimi tehnikami, sprehodi, glasbo, knjigami …
Zelo sem radovedna, rada raziskujem, včasih se česa hitro naveličam in potem poskusim kaj novega. Vse to mi pri igri pride prav. Rada hodim v hribe, na sprehode, kolesarim … Žoga? No, pri tem pa ne blestim ravno. 🙂
Skupaj z Nikom Škrlecem, tudi ambasadorjem akcije 40 dni brez alkohola, skupaj vodita otroško-mladinsko oddajo Krompir. Nimata skupnega oziroma podobnega le imena. Tudi s kavča je videti, da vaju povezuje poklicno prijateljstvo. Kaj vse vas izpolnjuje kot voditeljico?
Odprto polje različnih tem, s katerimi se ukvarjamo. Ko smo se lotili Izodroma (gre za zabavno in izobraževalno oddajo, ki je bila v prvem valu korone namenjena otrokom, ki so bili tedaj doma, op. a), je bilo veliko improvizacije, preden smo zgradili oddajo.
Vse je potekalo zelo na hitro. Od tega nam je ostala živost, spontanost, možnost dodajanja osebnega pečata igre. Urednice poskrbijo res za veliko različnih ljudi in vsebin, s katerimi se ukvarjamo. Vesela sem, da sem spoznala Nika, odlično je sodelovati z njim. V marsičem se dopolnjujeva.
Je voditeljica Nika drugi pol igralke Nike?
Vsaka moja javna pojava je neke vrste vloga. Zasebno nisem takšna kot v položaju voditeljice. Je pa res, da sem zelo igriva, kar sem vnesla v voditeljstvo. Kot igralko pa me definirajo vloge. Večinoma si jih ne izbiram sama, razen ko gre za avtorske projekte in je vloga plod trenutne kreacije. Ko sem bila zaposlena v gledališču, se je nakazovalo, da bi me lahko označili za en tip vlog, vendar se, odkar sem na svobodi, spet srečujem z zelo različnimi izzivi.
“Ko sem ugotovila, da so napake pomembnejše od uspehov, sem se začela zabavati,” ste nekoč dejali za revijo Pil. Se Slovenci preveč bojimo napak in še posebej odzivov drugih ob njih? Bi se strinjali, da je tak način razmišljanja lahko kar učinkovita zavora za ustvarjalnost?
Strah nas je, da bi šlo kaj narobe. Pri umetnosti je velikokrat tako, da iz stvari, ki naj bi bile “narobe”, pridejo najbolj ustvarjalni žarki, pa naj gre za pisateljevanje, igro, glasbeno umetnost. Kakšna napaka prinese klik v glavi, ki odpre obzorje za novo pot, na katero sicer ne bi pomislil. Zaradi tega so te napake tako žlahtne.
Nika Rozman tako in drugače:
Kakšna žlahtna napaka vašega življenja?
Hm, težko rečem … Morda glede oddaje Krompir. Polna je napak, največ smeha in drobnih šal se zgodi, ko se eden od naju z Nikom zmoti, drugi pa se na ta račun poheca ali zapelje tok pogovora drugam. Glede tega sem se veliko naučila pri Izodromu. Oddaja je potekala v živo, vsak dan nova epizoda, nismo imeli časa, da bi se pripravili na vse tip top.
Kako se je začela zgodba z Izodromom?
Nenadoma, klic sem dobila ob koncu tedna. Bilo je zaprtje, ustvarjalci oddaje so dobili idejo, da bi pripravili posebno izobraževalno oddajo za otroke, ki so doma. Mišljeno je bilo, da bo to trajalo le dva tedna. Z Nikom sva se strinjala in v ponedeljek smo začeli. Imeli smo neko strukturo, a se vseeno sproti učili.
Samo zato ker smo bili odlična ekipa, nam je lahko tako hitro uspelo postaviti tako dobro oddajo. Zato še enkrat velik poklon otroškemu uredništvu in celi ekipi. Z dveh tednov se je to razraslo na okrog 50 oddaj. Imela sem srečo, saj so bila tedaj gledališča zaprta, zato sicer ne bi imela kje nastopati.
Še en utrinek iz Izodroma. Spomnim se prizora, ko sta z Nikom nekoč plezala po stolih – torej pod sedalom in čez naslonjalo. Dobesedno obkrožila sta jih, ne da bi padla.
Na srečo imava oba nekaj cirkuške tradicije, izkušenj s tega področja, kar sva izkoristila. 🙂
Utrinki s snemanja serij Leninov park in Dolina rož:
Zakaj ste kot ambasadorka rekli da akciji 40 dni brez alkohola?
Akcijo spremljam že leta, zdi se mi dobra, zelo jo podpiram. Mislim, da se slovenska družba še ne zaveda dovolj, kako vpliva zasvojenost z alkoholom ne le na tiste, ki se spopadajo z njo, ampak tudi na okolico. Kako na primer spremeni dinamiko družine. Zdi se mi, da si še vedno zatiskamo oči. Akcija, kot je ta ali njej podobne, vsaj malo odpirajo oči, da ne gre za nekaj, ob čemer bi lahko le zamahnili z roko ali stvar pometli pod preprogo. Zelo pomembno je, da se o zasvojenosti pogovarjamo. Vsaj teh 40 dni.
Se vam zdi, da naša družba še vedno deluje v slogu, da če nekdo ne spije vsaj nekaj alkohola, ni “frajer”?
Vsekakor. Jaz sem to že velikokrat doživela na svoji koži. Zelo dobro vem, kako težko je včasih komu razložiti, da ne bi pila. To je del druženja, tradicije. Alkohol sam ni slab, zloraba alkohola pa je. Še vedno se mi zdi pomembnejše, s kom nazdraviš kot s čim.
Kako lahko v akciji najbolj učinkovito navdihujete, opozarjate?
S svojim zgledom. Kar veliko prijateljem sem rekla, ali bi se ji pridružili. Presenečena sem bila, precej jih je reklo, da se jim to zdi dobra ideja in da bi jo podprli. Vsi niso navdušeni. Nekateri vprašajo, zakaj bi to počeli. “Zakaj pa ne bi?” odvrnem. Če ne drugega zato, da se zdaj pogovarjava o tem.
Če izhajam iz svojega ceha … Ne novinarstvo ne igralstvo nista poklica, ki bi imela stabilen delovni čas. Delovni popoldnevi, večeri in konci tedna so pogosto kar klasika. Zato je morda dovzetnost za kak kozarček po končani obveznosti v poznih nočnih urah še večja. Vas je tudi to spodbudilo k sodelovanju?
Že na fakulteti je bila navada, da smo šli po vaji na pivo. To lahko ponavljaš mesece in leta, dokler ne ugotoviš, da to lahko zelo poseže v tvoje življenje, te utrudi, postaneš zasvojen. V nekem trenutku sem se umaknila od teh navad. To ne pomeni, da ne grem rada na pijačo ali v družbo. Vselej pa je treba biti previden.
Alkohol ne sme biti edini način sprostitve. Še posebej to velja za tako stresne čase, kot so zdaj. Vse več je takšnih poklicev, prekariata, ljudi, ki delajo vse dneve. Alkohol je pogosto zatočišče. Raje bi imela svet, ki bi manj hitel in ne bi živel v nenehni nuji produciranja. Ampak to je že politika.
