V studiu oddaje Reflektor so sedele in klepetale Tina Martinec Selan, osebna stilistka in svetovalka za celostno podobo, Eva Trpin Fortuna, specialistka maksilofacialne kirurgije in estetske kirurgije, ter Helena Rozman, učiteljica, lektorica, ki se v prostem času ukvarja tudi s peko okrasnih tort ter še marsičem; malce drugačen pogled na lepoto pa je dobila prav v času svoje največje preizkušnje, ko je prebolevala raka.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Ali se počutimo lepe? Tudi zjutraj, ko vstanemo?
Eva: Danes se tukaj v studiu počutim lepa. Pridejo pa dnevi, ko se ne počutim lepo, ko zjutraj ogledalo ne odseva tistega, kar čutim znotraj. Zelo veliko mi pomeni, kadar mi mož potrdi, da sem lepa.
Zjutraj pa ne odprem oči, dokler ne spijem kave. Zelo rada kupujem ličila in rada jih tudi podarjam prijateljicam. Imam pa ob šestih otrocih zjutraj točno eno minuto časa, da se naličim, torej potrebujem nekaj učinkovitega.
Helena: Večino časa se počutim lepo. Ko stojim gola pred ogledalom, pa niti ne; vidim številne sledove in brazgotine, ki jih nosi moje telo. Moj mož mi daje potrditev v lepoti s tem, ko me pohvali. Zjutraj najprej berem Sveto pismo, da dobim mir, kajti kadar sem mirna, lahko potem izžarevam neko lepoto in energijo.
Ob tem, ko se ličim, prosim Boga, da bi moje oči videle lepe stvari in Njegovo stvarstvo, ustnice izrekale resnico, medtem ko si zapenjam uhane, prosim, da bi moja ušesa poslušala njegov glas …
Zavedam se, da me ima Bog rad tako, kakršna sem, ne glede na to, ali se sama sebi zdim lepa. Tudi v dnevih, ko sem utrujena, neprespana in ko ogledalo dejansko ne izžareva moje notranje lepote. Dobro je vedeti, kje je naše srce, ko se ličimo, in če to počnemo iz pravega vzgiba. Ali smo rade lepe samo zato, da slavimo same sebe, ne Boga?
Tina: Počutim se lepo, če sem urejena. Grem pa včasih od doma tudi brez ličil, morda le s sledjo šminke na obrazu in mi je to tudi čisto okej. Sem zelo rada brez ličil in za kakšne športne priložnosti nisem naličena. Morda so mlajše ženske bolj navezane na to, da nenaličene ne grejo iz hiše. Meni pa se zdi pomembno, da me te stvari tako zelo ne omejujejo.
Oglejte si celotno epizodo oddaje Reflektor:
Kako gledata na svoje napake?
Eva: Ko sem študirala za specialistični izpit, sem ugotovila, kaj vse je “narobe” z mojim obrazom in da bi ga morala dobesedno na novo sestaviti, če bi želela ugoditi nekim pravilom obrazne simetrije in proporcev.
Med odraščanjem nisem bila zadovoljna s svojim nosom, ko pa sem kljub tako “groznemu nosu” spoznala moža in je vzljubil moj nos, sem ga sprejela in trenutno nimam potrebe po tem, da bi ga popravljala.
Helena: Z leti sem zelo sprejela sebe v celoti. Moja zgodba je mogoče malo drugačna, ker sem šla skozi raka in me gubice in podobno ne motijo. Ravno nasprotno. Razmišljam takole: rada imam svoje gube, kajti če bom imela veliko gubic, pomeni, da sem dolgo živela. Svoja leta rada povem in poudarim: stara sem 42 let in rada živim.
V mladosti pa sem morala sprejeti svojo višino in svojo vitkost. Mislila sem, da ne bom dobila fanta, ker sem bila tako visoka in suha.
Tina: V najstništvu sem imela probleme z aknami in sem se zaradi tega največ sekirala. Določene stvari, ki so ženskam z lepo kožo samoumevne, meni nikoli niso bile. S svojim velikim nosom pa se nisem nikoli obremenjevala. Mimogrede, danes smo tukaj v studiu tri take z večjimi nosovi, jaz se včasih pohecam, da velik nos pomeni močan karakter.
Vidim, da starejša kot sem, bolj sem zadovoljna sama s sabo. Rečem si: “Super si, hvala Bogu, da je tako, kot je.” Veliko spodbudo mi daje to, da sem fit, da hodim v hribe … Če čutim neko energijo v sebi, sem tudi bolj zadovoljna sama s sabo.
Nosim pa tudi kar nekaj brazgotin, npr. od carskih rezov, od operacije ščitnice … Nikoli se nisem tega sramovala, se pa zavedam, da je npr. moj trebuh tak, da bi lepotni kirurg imel kar nekaj dela z njim.
Eva, nam lahko malo več poveš o lepotnih posegih, s katerimi se ukvarjaš?
Eva: Vsi bi radi živeli v družbi, kjer zunanji videz ne bi bil tako pomemben, v taki družbi bi bilo lepše živeti. A dejstvo je, da živimo v svetu, kjer je videz še kako pomemben.
Poznamo neinvazivne in invazivne lepotne posege. Pri neinvazivnih se ne reže kože, pri invazivnih pa uporabljamo nož in popravljamo del obraza ali telesa z njegovo pomočjo, pri čemer nastane rez in brazgotina, ki jo skrijemo tako, da je očem skrita.
Številčno so bolj pogosti neinvazivni posegi, kamor spadata npr. uporaba botulin toksina in polnil, razni tretmaji za kožo itd. Te posege začnejo ženske pri denimo 30, lahko delujejo tudi preventivno, torej da se staranje ne slabša. Nima smisla začeti prezgodaj, recimo pri 20.
Proti 40. letu se znaki staranja stopnjujejo, ženske sprašujejo po kirurških posegih z manjšimi rezi, npr. da popravimo zgornjo veko (povešeno kožo), dvig srednje tretjine obraza, dvig obrvi …
Starejše gospe povejo, da se okrog 50. leta, ko pride menopavza, lahko v kratkem času obraz izredno postara, se povesi in spremeni, tako da takrat pa ženske postanejo kandidatke tudi za invazivne posege.
Zavedati se moramo, da mora veljati rek “manj je več”. Kar je lepo in dobro narejeno, se sploh ne opazi. Marsikdo v družbi si je kakšno stvar popravil, pa sploh opazimo ne, ker je narejeno na tak način. Če pa se pretirava, pa to meče slabo luč na vse estetske posege.
Nekatere službe (medijsko izpostavljeni ali če gre za žensko v pretežno moški službi, če gre za neke pozicije, kjer je potreben določen status …) ne dopuščajo neurejenosti in staranja. Za lepotne posege se običajno ne odločajo gospe, ki so doma ali pretežno v domačem okolju. Za nekatere ženske, ki so izpostavljene očem javnosti, pa spada to pravzaprav pod njihovo “uniformo”.
Ali smo pod velikimi pritiski zaradi sodobnih medijev?
Eva: Obraz v vsej zgodovini še nikoli ni bil tako izpostavljen, kot je sedaj. Prvi boom je bil tam nekje po 1. svetovni vojni s pojavom televizije. V trenutnem času pa je zaradi razširjenosti socialnih omrežij to dobilo neverjetne razsežnosti.
Tvojo fotografijo namreč lahko vidi na milijone ljudi. Še posebej mladi so zelo podvrženi tem pritiskom. Mlada dekleta želijo biti videti kot vplivnice, ki jim sledijo na socialnih omrežjih.
Reflektor? Kaj pa je to?
Helena, ko si zbolela za rakom in izgubila lase, je bil tvoj občutek lepote verjetno na preizkušnji?
Helena: Glavo mi je pobrila prav Eva. Nisem želela gledati šopov las, ki bi mi izpadali ob kemoterapiji, zato smo naredili prav neke vrste dogodek. Eva je prišla, vse smo fotografirali, postrigla in pobrila mi je lase, odstrižene lase pa spela v čopke. Vsi smo jokali.
Seveda mi je bilo težko sprejeti, da sem brez las, ampak bilo mi je toliko bolj pomembno, da bi bila spet zdrava. Mož me je objel in mi povedal, da sem mu še vedno všeč in da mu bom vedno všeč, to mi je povedal tudi med kemoterapijami, ko sem bila bleda, shirana.
Zelo dobro se spomnim enega trenutka, ko sem bila brez las, in ko sva se s sinom igrala na hodniku, sem se zagledala v ogledalu. Prešinilo me je: “Joj, kako sem grda! Glej, kakšna sem!” Potem pa sem si rekla: “Glej, igraš se s sinom, smeješ se, imaš dobrega moža, imaš Jezusa; v bistvu imaš vse, samo zdravja ne.”
V tistem obdobju sem se zavedela, kako hitro mine lepota. V Svetem pismu piše (Prg 31,30): “Milina je varljiva in lepota je prazna. Žena, ki se boji Gospoda, ta pa je vredna hvale.” Seveda ne mislim, da je lepota povsem prazna, mine pa hitro. Mislim, da Bog gleda našo rast, naše srce, naše sadove.
Si pa res nisem mislila, da mi bo tako težko dati lase stran. Z dojkami nisem imela problemov, sem celo želela, da mi vse odrežejo, da se rak ja ne bi ponovil. Zdaj sem seveda hvaležna kirurgu, da je odstranil le tisto, kar je bilo nujno potrebno.
A sama nisem imela težav s tem, kajti vedela sem, da me mož sprejema in da me bo sprejel, kakršnakoli že bom. Lasje pa so nekaj vidnega. Zdaj mislim, da mi ne bi bil problem, če bi se morala spet pobriti. Občasno celo razmišljam, da bi se pobrila v znamenje podpore kakšni drugi rakavi bolnici.
Kje je meja med barvanjem las in ličenjem, kar počnemo malodane vse ženske, in pa estetskimi posegi na drugi strani, za katere se vendarle ne bi vse odločile?
Helena: Jaz mislim, da se ne bi odločila za lepotni poseg, čeprav res nikoli ne veš. Menim, da mora vsaka ženska potegniti neko ločnico med tem, kaj ji je pomembno v življenju. Tako kot vsak sam odloča, kaj bo naredil s svojim časom ali financami. Bog nam je dal veliko svobodo, da se lahko odločamo po svoje.
Sveto pismo kar precej govori o lepoti, nikjer pa ne zapoveduje, kaj “moraš”. Lepota je Bogu pomembna, zato smo vse lepe, ker smo ustvarjene po Božji podobi. Ker sem bila zaradi bolezni večkrat operirana, mi nekako ni do tega, da bi šla spet “pod nož” zato, da bi si operirala obraz, da bi si ga dvignila. Nočem pa obsojati ljudi, ki se za to odločijo.
Eva: Rada bi poudarila, da se ljudje radi počutimo mladi in da smo radi videti tako, kot se počutimo. Medicina je napredovala, posegi so varnejši, so predvidljivejši. Z mojega stališča ni zadržka, da če se ne počutiš dobro v svoji koži in če zato trpi tvoja samopodoba, zakaj ne bi tega popravil, če te bo to osrečilo.
Kako vidimo pomen dobre samopodobe?
Tina: Izpostavila si pomembno stvar, to je dobra samopodoba. Delo na sebi – duhovna dimenzija, ki mora biti, se mora manifestirati tudi navzven. S svojega vidika pri svojem delu opažam, da urejenost in nekaj, v čemer se res počutiš odlično, izredno vpliva na samopodobo, posledično na držo, počutje, na nastop. Zato so ljudje tudi bolj uspešni pri svojem delu, doma pa manj sitni.
Zame je lepota nekaj, kar človek izžareva iz sebe. Izraz “notranja lepota” se sicer sliši že klišejsko, ampak ni zato nič manj resničen. To recimo vidimo pri ljudeh, ki so po vseh merilih zelo lepi v smislu pravilnosti potez, simetrije – a če imajo neprijazen odnos, če je človek škodoželjen, zloben in tako dalje, ne izžareva lepote.
Človek pa, ki je notranje bogat, ponižen, dobrohoten, ki ima nek žar in z veseljem počne to, kar počne, pa je preprosto lep, ker je karizmatičen. Zame je lepota prav ta sinergija notranjega žara in neke zunanje harmonije.
Eva: Drži in drži tudi obratno. Znano je, da lepi ljudje prej dobijo službo, prej dosežejo višji položaj, izberejo si boljše partnerje. Sicer je grozljivo, da je tako, ampak je resnica. Znano je tudi, da se dolgotrajna jeza, namrščenost, slaba volja in druga negativna čustva zarišejo na obraz. To ni nič novega. Takrat se naredijo “ta grde” gube. Notranja lepota in notranja karizma pa se tudi kaže na obrazu. Kljub globokim gubam je tak obraz lahko lep.
