Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 17. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V vlogi mame si želim, da otroci začutijo svojo soodgovornost v domači skupnosti”

družina

Vid Ponikvar

Ana Rupar - objavljeno 15/04/23

"Če ženska ni pripravljena na večje število otrok in na to, da je z njimi večkrat sama, potem je takšno življenje, kot ga imamo mi, neizvedljivo"

Na starem kmečkem dvorišču z mogočnim orehom na sredini, gugalnico in vrtno hiško te pozdravi razposajen otroški vrišč. Dom družine Novak iz župnije Šenčur utripa v sproščenosti, spontanosti in umirjenosti staršev. Marta in Aljaž sta se zaljubila na prvi pogled, poročila sta se pred osmimi leti na zadnjo soboto pred postom. Bilo je ravno valentinovo. Za veselje v družini so poskrbeli štirje otroci: Glorija (6), Urban (5), Ahac (3,5) in Vid (21 mesecev).

V petih letih sta postala starša štirim otrokom. Kakšno je družinsko življenje ob treh predšolskih otrocih in eni šolarki?
Aljaž
: Kaotično, a smo se navadili. Pospravljanje in podobna opravila so trenutno nizko na lestvici prioritet. Zelo spustiš standarde. A veliko odtehta, da so otroci starostno skupaj, so zelo povezani.

Marta: So plusi in minusi. Ko si že itak v svetu plenic in dojenja, si nekako navajen dobiti novega dojenčka. Ni treba na novo začeti. Vid, najmlajši, je prvi otrok, ki se nama pri slabih dveh letih zdi majhen. V dosedanjem tempu starostnih razlik bi že moral biti starejši bratec. V veliko olajšanje nama je, da imamo hišo, ograjeno dvorišče in gospodarsko poslopje, kjer se lahko zaigrajo, jaz pa jih med kuhanjem vidim skozi okno. Drugo pa je, da se nekam odpravimo, imamo pospravljeno hišo. Včasih je res velik nered, ampak življenje ne more biti pospravljeno v predale.

Kako je starševstvo vplivalo na vajin odnos?
Marta
: Kaže se v pomanjkanju časa za naju. Čutiva, da bi morala večkrat kam sama, a organizacijsko je to za zdaj še težko. Imava pa želje in načrte za naprej.

Aljaž: Poskušava se držati enega zmenka na mesec, a nama ne uspe vedno. Trenutno je zahtevno vse štiri dati nekomu v varstvo. Moji starši veliko odtehtajo, a jih nočeva obremenjevati več, kot je treba.

Marta: Pomembno nama je, da se enkrat čez dan slišiva in si podeliva, kako teče najin dan. Tako lažje predvidim, ali bomo popoldne šli skupaj na sprehod ali bo Aljaž potreboval svoj mir. S tem se izogneva slabi volji in prenašanju stresa na otroke.

družina

Kako zakonska skupina vpliva na vajin odnos?
Aljaž
: Vedno bolj se čutijo sadovi. Bilo bi koristno, da bi bila srečanja večkrat kot le enkrat mesečno.

Marta: Je lepa spodbuda za globlje pogovore, ki jih sicer ne odpreš kar tako. Smo se pa tudi kot skupina povezali in postali prijatelji. So že prišle preizkušnje pri drugih parih in smo se združili v molitvi. Občutek, da imaš molitveno zaledje za hude čase, je dober.

Kvartet majhnih otrok, gospodinjstvo, službene obveznosti, Marta, vi imate razne projekte. Ob vsem tem zagotovo pridejo tudi trenutki nemoči. Kako jih premagujeta?
Marta
: Gledam, da si ne naložim preveč projektov. Je pa zato finančno veliko na Aljažu. Jaz sem bolj vpeta v družino, trudim se, da je skrb za otroke v večji meri moja in da, ko Aljaž pride iz službe, ne rečem: “Tu jih imaš, jaz sem že cel dan z njimi.” Se pa veselim, ko zvečer zaspijo in imam čas za svoje delo, branje, obešanje perila ob polni luni na dvorišču … Če vem, da me to čaka, potem lažje funkcioniram. Kadar to pade v vodo, kdaj tudi norim in se jezim.

Aljaž: Zelo dobro prenaša vse to. Če ženska ni pripravljena na večje število otrok in na to, da je z njimi večkrat sama, potem je takšno življenje, kot ga imamo mi, neizvedljivo. Ljudje smo si različni.

Kako je dozorela odločitev, da so otroci do vključitve v šolo v domačem varstvu?
Aljaž
: Glorijo in Urbana smo kratek čas vozili v vrtec. A nama ta dinamika, ko si vezan na ure, jutranje vožnje, ni ustrezala. Tisto obdobje je bilo za naju dejansko naporno.

Marta: Opazila sem, da sem nervozna in da stresam slabo voljo na otroke, kadar se nam kam mudi. Nisem si želela, da bi bila to vsakodnevna jutranja stalnica samo zato, da bi jaz potem imela nekaj časa zase in za delo. Preveč stresno se mi je zdelo tako zame kot za otroke. Ljubše mi je, da zvečer, ko zaspijo, potegnem delovnik in opravim svoje delo. Zjutraj lahko potegnemo spanec in smo potem ves dan skupaj.

Kaj pa z vzgojnega vidika?
Aljaž
: Pri prvem otroku najbolj razmišljaš. Ima pa pri vzgoji Marta rada nekaj alternative.

Marta: Pri vzgoji so nama vzor starši, ki so bolj povezani z naravo, ki še zaupajo svojemu telesu. Všeč nama je, da ni vse strukturirano. Jaz nisem bila v vrtcu, Aljaž šele potem, ko je bil večji, in se tega obdobja spomniva kot zelo lepega časa. Otroku daš svobodo, sami se igrajo, plezajo, so mokri, ustvarjajo in ni jim treba ves čas na nekaj paziti. Ni nenehnega usmerjanja, ki tako ali tako v življenju prej ali slej vsaj do neke mere pride.

Aljaž: Če bi bilo po Martino, bi bilo morda še šolanje doma. Tu potem jaz nekoliko potegnem nazaj. So mi bili na primer že porodi doma po svoje zahtevni. Čutil sem več odgovornosti na sebi.

So bili vsi štirje rojeni doma?
Marta
: Vsi trije fantje, Glorija ne. Bilo je v načrtu, ampak sva med porodom sprejela predlog babice, da gremo v porodnišnico. Trajalo je res dolgo in sem bila na koncu fizično že brez moči. Zdi pa se mi, da bi brez izbrane babice končala na carskem rezu, ker je bil naravni potek poroda res počasen in ne verjamem, da bi me kdo iz porodnišnice tako potrpežljivo čakal.

Čas je za spanje, otroci pa kar prekipevajo od energije – prizor, ki ga starši predobro poznamo. Imata kakšen trik, da jih umirita?
Marta
: Hiša ni velika, imamo le eno spalnico, zato grem običajno kar z vsemi skupaj v posteljo. Tam sem z njimi, mlajša dva se podojita in zaspita. Starejša dva potem večkrat poslušata pravljice.

Aljaž: Zelo dobro uspavalno sredstvo je tudi rožni venec. (smeh) Takrat zagotovo vsi zaspijo. Ko vidijo, da ni konca, hitro omagajo.

Kako so vama pri vzgoji v pomoč izkušnje, ki sta si jih nabirala kot animatorja na oratorijih in duhovnih vajah?
Marta
: Na Uskovnici je nad vrati napis: Učenci smo vsi enako. Iz šolskega sistema sem bila navajena avtoritete učitelja. Na duhovnih vajah pa sem prvič izkusila, da smo bili vsi v krogu in je bil voditelj kot eden izmed nas. Tudi v vlogi mame si želim, da otroci začutijo svojo soodgovornost v domači skupnosti. Nisem ljubiteljica urnikov in seznamov zadolžitev, bližje mi je, da otroku sporočim: “Če ti tega ne boš odnesel, moram jaz.” Tudi sami se kar radi vključujejo v gospodinjska opravila. Sploh fantje radi delajo z rokami. Sploh ne vem, kdaj so se naučili rezati jabolka, kruh …

družina

Aljaž: Jaz sem bil animator še v mlajših letih.

Marta: Aljaž je bil bolj aktiven na župnijski ravni, tam so bili mladi res povezani. Iz tega izhaja njegova navezanost na praznične obrede in procesije, kar res občudujem in me veseli, da imajo fantje tak zgled. Doživlja notranjo vsebino obredov, česar danes mnogi ne vidijo več. Obredje mora v nas prižgati žar.

Aljaž: Veliko mi pomeni, da je župnija živa. To me res dvigne. Hvaležen sem za našo župnijo, kjer otroci lahko začutijo to živost. Starejša dva sta že vključena v otroški zborček. Zdi se nama dobro, da s tem odraščata.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.