Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 17. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Hvaležni smo, ker imamo priložnost, da si tukaj ustvarimo novo življenje”

druzina Hocevar

Siniša Kanižaj | Druzina.si

Ana Rupar - objavljeno 18/04/23

Na obisku pri venezuelski družini v Sloveniji

“Dober dan,” me z melodičnim španskim naglasom pozdravijo Andres in Amal ter njuna Sofia (8). Družina Hočevar namreč prihaja iz Venezuele, mesta Merida na zahodu države. Zaradi izjemno težkih pogojev bivanja v domovini so – tako kot mnogi drugi njihovi rojaki – iskali svetlejšo prihodnost v tujini.

Njihova želja je bila, da bi na novo zaživeli v domovini Andrejevega dedka, v deželi, kjer imajo korenine. Decembra 2020 so – kot pozneje še več kot sto drugih slovenskih potomcev – po repatriaciji začeli novo življenje v Sloveniji. Po treh letih njihove integracije sta starša oba zaposlena, hčerka obiskuje drugi razred, naš pogovor pa brez težav poteka v slovenščini.

Najprej bi pohvalila vašo slovenščino. Je bilo učenje naporno?
Amal: Hvala. Ko smo načrtovali, da pridemo v Slovenijo, smo mislili, da se bomo učili tri mesece in potem bo steklo. A ni bilo čisto tako. (smeh) Udeležili smo se tečajev na Filozofski fakulteti. Zdaj imamo interakcijo z drugimi ljudmi, se učimo, govorimo.

Andres: Slovenščina na cesti.

Amal: To je zelo dobra vaja. Bilo je težko in je še vedno, a zdaj razumemo več, več govorimo. Največ težav imamo s skloni, šumniki …

Sofia: Jaz ne: “č”, “š”, “ž” (izgovori pravilno).

Koliko ste poznali Slovenijo že prej?
Andres: Amal in Sofia ne, jaz pa sem bil tu na obisku pred davnimi leti z dedkom in potem še s sestro. V Venezueli je slovensko društvo, prej ga je vodila Marija Voglar, ki je tudi prišla v Slovenijo. Precej Slovencev se je razselilo. Ko smo bili še tam, sem društvu pomagal pri spletni strani. Fizično povezovanje pa je bilo za nas težko, ker je bilo društvo precej oddaljeno od Meride.

Kako se spominjate življenja v Venezueli? Kaj najbolj pogrešate?
Amal: Venezuela je zelo lepa država, prijazna in topla. Vreme in ljudje, to je tisto, kar mi je zelo všeč in tudi najbolj pogrešam. Nimamo letnih časov, v Meridi je celo leto 25 stopinj. Imeli smo veliko prijateljev, s katerimi smo bili zelo povezani.

To zelo pogrešam, a so se tudi oni razselili, tako da tudi, če bi šli nazaj, tega ne bi bilo več. Zelo smo bili povezani z družino, vsa praznovanja smo imeli skupaj, vsako nedeljo smo obiskali babico. Imela sem zelo lepo otroštvo, otroci smo se veliko družili na ulici …

Andres: Tega zdaj ni več. Ni varno.

druzina Hocevar

Andrej, kaj pa vi najbolj pogrešate?
Andres: Ljudi. Družba je zelo multikulturna, hrana je zelo pestra. Imamo zanimivo jed, ki jo pripravljamo samo v decembru. Hallaca je jed, ki je ne dobiš drugje kot v Venezueli, veliko sestavin pa prihaja iz drugih držav. Gre za mešanico treh vrst mesa, oliv, rozin, paprike, čebule … Vse to je položeno na koruzno testo in zavito v bananine liste, potem pa se to kuha v vodi.

Sofia: Tu imamo arepo.

Andres: To pa je nekakšen kruh iz koruzne moke.

Amal: To pečem doma in imamo vsak dan za zajtrk. Je podobno kruhu, a precej lažje.

Omenili ste, da ste bili zelo povezani z družino. Verjetno je bilo slovo zelo težko. Z vami je v Slovenijo prišla še Andrejeva sestra. So drugi sorodniki ostali v Venezueli?
Amal: Za nas je družina na prvem mestu. Družina smo mi trije, babica, dedek … Še vedno smo zelo povezani. Se vsak dan se slišimo z babicama. Moj brat je ostal v Venezueli, sestra pa je v Ekvadorju.

Kakšno je zdaj življenje v Venezueli, je kaj bolje?
Amal: Ja in ne. Zelo slabo je poskrbljeno za zdravstvo, vse je zelo, zelo drago. Javno zdravstvo ne deluje dobro. Če imaš operacijo, ti dajo seznam vsega materiala, ki ga potrebuješ, injekcije, alkohol … Vse moraš sam priskrbeti. Zasebno zdravstvo pa je predrago.

Tudi hrana je še vedno draga, moja babica dela primerjave in vidimo, da je precej dražje kot tukaj. Plače so zelo nizke. Moj brat dela v zasebnem sektorju, v podjetju, in tako zasluži za kritje osnovnih potreb. A je plača odvisna od položaja v službi. Zaposleni v javnem sektorju dobijo komaj 20 evrov mesečno.

Kako preživijo s tako nizkimi dohodki?
Andres: Vsi, ki smo šli ven, jim pomagamo. Veliko Venezuelcev se je odselilo in zdaj družine v tujini pomagamo tistim, ki so ostali. Brez tega ne bi šlo. A tako je.

Kako ste sprejeli odločitev za selitev?
Andres: Odločitev je bila zelo težka, a je bila prava.

Amal: Že ko se je Sofia rodila, sva razmišljala, zakaj ona ne bo imela takih priložnosti kot mi, ki smo se lahko brezskrbno igrali, smo bili veseli. Želela sva si tudi, da bi imela dobro šolo. Venezuela sicer ima dobre učitelje, a ker imajo tako zelo slabe plače, niso motivirani, da bi dobro delali.

Andres: Zato smo tukaj. Trenutno v Venezueli ni nobenih priložnosti za Sofio. To je bil glavni razlog, da smo šli ven. Želeli smo ji dati priložnost. Drugi problem pa je, da smo čutili, da situacija v doglednem času ne bo nič boljša. Tudi če se bo kaj obrnilo, bo še dolgo trajalo, da se bodo razmere izboljšale. Ni nobenega upanja. Najboljša možnost je bila, da pridemo sem.

Amal: Jaz sem z odločitvijo pomirjena, tu sem mirna. Nikoli si nisem mislila, da se bom učila tujega jezika. A je dobro, ker glava vsak dan dela. Spoznavamo nove in različne ljudi, ki razmišljajo drugače, spoznavamo novo kulturo, hrano in letne čase. To je čudovito.

druzina Hocevar

Kako je spremembo doživljala Sofia?
Amal: Bilo je težko. Na začetku je vse doživljala kot potovanje, vse je bilo lepo, bila je navdušena, da bomo spoznavali nove stvari.

Andres: Ona veliko govori, in če je drugi ne razumejo, je zanjo to težko.

Amal: To se je poznalo v šoli. Bila je žalostna, ker je drugi niso razumeli, kaj je želela povedati. Težko je sprejemala, da gre to počasi. Tudi sama si želim, da bi govorila dobro, se učimo in trudimo, a včasih beseda kar ne pride.

Kaj vam je bilo ob prihodu v Slovenijo najtežje?
Enoglasno: Jezik. (smeh)

Andres: Če znaš jezik, je vse lažje. Predvsem iskanje službe. Lahko si zelo dober strokovnjak, a potrebuješ komunikacijo, zato je slovenščina nujna.

Amal: Prvi mora biti jezik in potem vse ostalo. Zelo smo se trudili. Andrej je potem službo našel po enem letu, jaz po dobrem letu in pol. Zelo sva hvaležna, da se je tako izteklo.

Andres: Hvaležni smo tudi za vso pomoč, ki smo jo prejeli: od vlade, potem je tu Malteška viteška pomoč, Rdeči križ, Karitas, župnija v Novem mestu, Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, sosedje. Res je bilo lepo, ko se je kar nekdo pojavil pred vrati z jabolki, zelenjavo, kruhom …

druzina Hocevar

Sami kot prostovoljci prejeto pomoč tudi dajete naprej.
Andres: Pri Malteški viteški pomoči so nas vprašali, ali bi sodelovali kot prostovoljci, in smo rekli, zakaj pa ne. Če smo sami dobili pomoč, zakaj ne bi tudi mi pomagali.

Amal: Pomagamo gospe, ki živi blizu nas, prinesemo ji kaj iz trgovine …

Andres: Pomagamo jo prinesti drva …

Amal: Pomagali smo ji na vrtu …

Andres: Aja, “ji” …

Amal: Tretji sklon. (smeh) Z njo smo se učili dela na vrtu, ker tega prej nismo poznali. Naučili smo se saditi zelenjavo in ko je zrasel naš prvi paradižnik, smo bili presrečni.

Koliko pa se povezujete z drugimi rojaki, ki so tudi zdaj prišli iz Venezuele?
Andres: Imamo skupino na whatsappu, se pa tudi večkrat srečamo. Marija Voglar je glavna pobudnica in je kot naša mama.

Amal: Zdaj razumemo pomen takšnega povezovanja. Venezuela je dežela priseljencev, ki so iz Evrope prišli med vojno. Vsi ti imajo svoja društva. Moje prijateljice iz otroštva so vedno govorile, da imajo v soboto srečanje z npr. italijansko skupnostjo. Tega nikoli nisem razumela, zakaj ne bi bili vsi Venezuelci.

Zdaj ko imam sama tako izkušnjo, razumem. Vem, da se moramo integrirati, a ko se srečamo z ljudmi, ki imajo enako izkušnjo, se čutimo povezani, kot družina. Veliko nam pomeni tudi, ko gremo kdaj k maši v španščini, ki je vsako tretjo nedeljo v mesecu v cerkvi Sv. Jakoba v Ljubljani.

V kakšno oporo vam je bila vera skozi celotno preizkušnjo?
Amal: Zelo. Verjamemo, da če nam je bilo to namenjeno, bo Bog naredil tako, kot je prav. Zaupamo in potem to teče.

druzina Hocevar

Kako se počutite v Sloveniji?
Amal: Zelo dobro. Nimamo slabih izkušenj. Slovenci ste sicer drugačni od Venezuelcev, mi smo bolj odprti, Slovenci pa ste najprej zadržani, a ko se spoznamo, ste zelo odprti.

Andres: In zelo radovedni. Vsak, ki nas sliši, takoj povpraša, od kod smo, zakaj smo prišli … Tu se dobro počutimo. Rad imam varnost, po cesti lahko hodiš brez skrbi. Najbolj pa občudujem razgled, sončni zahod. Res je lepo, vedno znova ga občudujem in fotografiram.

Amal: Hvaležni in veseli smo, ker imamo priložnost, da si tukaj ustvarimo novo življenje.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.