Barbara Kastelec je pri Družini zaposlena že 22 let in vsa ta leta je povezana z revijami. Najprej je bila sourednica pri prilogi Naša družina, saj jo zanimajo družinske teme, po rojstvu četrte hčerke pa je prevzela vodenje celotnega revijalnega programa.
Ob tem je dejavna tudi v svoji župniji Ljubljana Rakovnik, kjer oratorij traja kar štiri tedne. Ta je Barbaro navdihnil za njen prvi mladinski roman A prideš?. Pred leti pa je izdala otroško knjižico Zdrava, Marija.
Kako je nastala zamisel za roman A prideš?
Zamisel sem dobila na frankfurtskem knjižnem sejmu. Ko sem se zvečer vrnila v hotelsko sobo, sem spoznala, da imam pred očmi okolje, v katerem vre od ustvarjalnosti – to je naša župnija.
Včasih se moraš odmakniti, da doživiš tisto, kar živiš vsak dan, kot nekaj posebnega. Vse leto lahko opazujem predano delo mladih animatorjev, njihovih mentorjev in duhovnikov.
Kako si se vživela v razmišljanja in občutja najstnikov?
V župniji in v Skupnosti Emanuel pogosto srečujem najstnike, vidim njihove različne talente, zmožnost, da se zelo hitro učijo, pripravljenost, da so na voljo otrokom. Lahko bi rekla, da so mojstri improvizacije … Tudi moji starejši hčerki sta animatorki. Tudi najstniški sleng vsak dan slišim doma pri mizi, zato se ni bilo težko vživeti v njihovo doživljanje.
Kdo je prvi bral tvoj roman?
Mož in najstarejša hči. Mož, scenarist in režiser Jernej Kastelec, mi je svetoval, naj bom drzna, naj potisnem svoje junake v skrajne situacije, naj jih doletijo preizkušnje, moralni dvomi … Hčerine iskrene kritike sem se bolj bala, ker je zahtevna bralka. Ko mi je rekla, da je roman dober, in sem opazila, da jo je branje pritegnilo, sem si zares oddahnila.
Eneja je dekle ločenih staršev, njena prijateljica Zala ni verna, Smoki je tabornik in ni dejaven kristjan, Lana utesnjujejo ambicije staršev … Med njimi se tkejo nežna čustva. Kaplan vse lepo sprejme.
Liki v romanu niso popolni, kot tudi najstniki ali mi nismo. Samokritična Eneja s ponesrečeno izkušnjo zaljubljenosti se sprašuje o ljubezni in zakaj biti zvest vse življenje.
Kaplan odgovarja s svojo izkušnjo, saj je tudi sam dal obljubo zvestobe in se mora zanjo boriti. Mladi imajo v njem sogovornika, s katerim odpirajo teme, za katere pri verouku ni časa. Škofijcu Lanu se tudi ne podre svet, ko dobi dvojko, Manca ima kak kilogram več od idealne teže, Tjaša se rada oblači v črno, Vid je plašen …
Ko pogovor v skupini nanese na vprašanje, zakaj k maši, sem likom v romanu dala možnost, da povedo svoje dvome, pri čemer sem uporabila odgovore, ki jih pogosto slišim. Hkrati pa jim kaplan zna osmisliti njihovo prisotnost pri maši.
Prek knjige lahko tudi starši vidijo, kako njihove življenjske odločitve vplivajo na otroke, kaj doživljajo.
S knjigo starši dobijo vpogled v skrito doživljanje najstnikov. Morda jih potolaži misel, da so vsi najstniki odrezavi, imajo velike načrte, uresničijo pa jih samo peščico, in še to ob dobri spodbudi. 🙂
Zakaj si za kuliso izbrala Bled in ne Rakovnik?
Rakovnik mi je preblizu, težko bi pustila domišljiji prosto pot. Pred nekaj leti sem na Bledu opazila skupino otrok v oratorijskih majicah, ki so se sprehajali ob jezeru.
Lokacija ponuja mnoge zanimivosti, med drugim nočno plavanje na otok, na katerega v romanu fantje povabijo punce, a ker jih ni, se odločijo, da gredo brez njih. Tam pa se začne odvijati kriminalno dogajanje. Naši fantje so izzvani, da začnejo reševati situacijo.
Je to prvi slovenski roman, ki ima v središču oratorij?
Mislim, da ja. Imamo odličen taborniški film Gremo mi po svoje, pa skavtski roman Potem pa Svizci zavijejo … Tudi oratorij je postal vseslovenska zgodba, saj ga imajo vsi večji kraji. Pri tem sodeluje ves kraj: župnik, mladinci, kateheti; pek pripelje žemljice, mizar podari deske, kakšna gospa prinese blago in pokaže, kako se šiva.
Veliko ustvarjalnosti pride na dan. Oratorij je zelo pričakovan dogodek, ki starše razbremeni, saj je veliko oratorijev tik po koncu šole ali tik pred koncem počitnic. Veliko mladih je animatorjev.
V službi skrbiš za revije. Nekatere zelo priljubljene, npr. Magnificat, Praznična in Najst, so začele izhajati prav pod tvojim vodstvom.
Revijalni program založbe Družina vključuje 15 revij. Pri založbi Družina sem najprej deset let delala kot urednica Naše družine, daljši čas ob uredniku p. Vinku Škafarju. Po četrti porodniški mi je bila ponujena skrb za 10 revij, ki so pri založbi že izhajale, hkrati pa smo začeli iskati načine, kako nagovarjati nove skupine bralcev.
Tako smo v revijalnem programu v letih 2013–2015 poleg treh revij, ki ste jih omenili, začeli izdajati še slovenski zgodovinski magazin SLO časi, kraji, ljudje in Radovedneža. Oblikovati je bilo treba uredniške ekipe in skrbeti za ves proces dela od vpisa v register do izida in promocije. Vsako leto pri nas izide več kot 90 revijalnih izdaj.
Hvaležna sem za predano ekipo 15 urednikov in mnogih sodelavcev, s katerimi skrbimo za pestre in tehtne vsebine. Moje delo je oznanjevalne narave, kar mi prinaša veliko veselja. Res mi dobro de tudi, če lahko dam prosto pot domišljiji, si privoščim malo humorja in me pri tem ne vežejo roki.
Pogovor je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
