Med počitnicami, ko so otroci več časa doma, je potrpežljivost ključna vrlina, na kateri moramo delati kot starši in vzgojitelji. Pri tem se moramo paziti napačnih idej o potrpežljivosti, ker imajo lahko nasprotni učinek.
Ali je, kot pravi sv. Frančišek Saleški, res potrebne več inteligence kot modrosti pri vzgoji otrok? To je lahko predmet dolge razprave … Vsekakor pa je potrpežljivost, ki jo potrebujemo, neskončna: potrpežljivost do otrok, do nas samih, drugih in na neki način tudi do Boga.
Potrpežljivost ni premagana nepotrpežljivost
Potrpežljivost je pomembnejša od junaških dejanj, vendar pogosto ostane neopažena. Lahko bi celo rekli, da je za potrpežljivost značilno, da nočemo izstopati.
“Potrpežljiv človek je boljši kakor junak.” (Prg 16, 32)
Če starši potrpežljivo učijo svojega otroka zavezati čevlje, si vzamejo ves potreben čas, da otroku pokažejo potrebne geste; dajo mu možnost, da vadi, mu znova razložijo metodo in ga spodbujajo. Če pa starši, nasprotno, pokažejo, da jih to dejanje stane in pritiskajo na otroka s komentarji, ki odražajo naglico ali razdraženost, to preneha biti potrpežljivost in postane bolj ali manj nadzorovana nepotrpežljivost.
Vendar potrpežljivost ni premagana nepotrpežljivost. Zaradi nepotrpežljivosti postanemo nejevoljni, vremo. Vrenje sicer s silo volje lahko prekrijemo tako, kot damo pokrovko na posodo, toda tudi če se na zunaj nič ne vidi, se vrenje nadaljuje, kar lahko privede do izbruha.
Sinonim za zmernost
“Pravim torej: žívite v Duhu.” (Gal 5,16)
Potrpežljivost nas dela prisotne v sedanjosti s polnostjo, medtem ko nam nepotrpežljivost preprečuje, da bi uživali v sedanjem trenutku, zaradi česar obžalujemo, da še nismo v prihodnosti.
“Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.” (Gal 5,22-23)
Potrpežljivost gre z roko v roki z zmernostjo in samokontrolo, pri tem pa sta obe podrejeni Svetemu Duhu. Da bi bili potrpežljivi s svojimi otroki, moramo začeti z vsem, kar je v Božjih rokah: z vzgojo, prihodnostjo, z našimi željami zanje, upi in težavami, z vsem, kar predstavlja naše starševsko poslanstvo. Potrpežljivost je neločljiva od Previdnosti.
Zakaj smo nepotrpežljivi?
Pogosto smo nepotrpežljivi, ker nas je strah. Strah, da naši otroci ne bodo srečni; strah, da jih bomo slabo vzgojili in da ne bomo dobro izpolnili svojega poslanstva kot starši; strah, da ne bomo kos preizkušnjam.
Če dobro premislimo, vidimo, da so naši trenutki nepotrpežljivosti pogosto povezani s pomanjkanjem zaupanja. Zmago bi radi dosegli zdaj, ker nismo prepričani, da jo lahko sploh dosežemo.
Naša nepotrpežljivost lahko izhaja tudi iz dejstva, da želimo zmagati na vseh ravneh: hočemo Boga in denar; uspeh naših projektov in prihod Kraljestva. Naše srce nas muči, ker je razdeljeno.
Potrpežljivost ni pasivna
Potrpežljivost se ne zadovolji z “ubijanjem časa”, čakanjem na spremembo ali napredek. Potrpežljivost spodbuja, odpušča, spremlja z nežnostjo in sočutjem, je nasprotje vdanosti v usodo. Imeti potrpljenje pomeni čakati in hkrati v polnosti živeti Božji dan, ker vemo, da smo s tem, da smo vstali s Kristusom, že zmagali.
Imeti potrpljenje pomeni posvetiti čas temu, da danes živimo to, kar nas napolnjuje, ker nam je to podaril Bog. Biti potrpežljiv pomeni videti skozi napake, padce in sam greh ter prepoznavati znamenja Božjega usmiljenja, ki vedno zmaguje nad zlom in smrtjo.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
