Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 15. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Po težavah z alkoholom priznava: “Alkohol je bil takojšnje sredstvo za pomiritev”

MG Davis

Courtesy of MG Davis

Kathleen N. Hattrup - objavljeno 26/08/23

"Moje pitje je bilo obvladljivo, dokler se nista zgodili dve stvari"

Ko je MG Davis ugotovila, da mora iz svojega življenja umakniti alkohol, se je odločila, da bo to tudi udejanjila. 12-stopenjski program ji je zagotovil podporo, ki jo je v tistem trenutku potrebovala.

Toda kot katoličanka in zaposlena mati se je spraševala, zakaj se zdi, da ni nikogar, ki bi se kdajkoli znašel v podobnem položaju. Gotovo ne more biti edina katoličanka, ki se bori s to odvisnostjo!

Zdaj, ko se že dve leti ni dotaknila alkohola, se je Davisova odločila poskrbeti, da se drugi v njeni koži ne bodo počutili tako osamljene. Z njo smo se pogovarjali o njenih odkritjih in o tem, kaj želi deliti z drugimi.

Pisali ste o svojem boju z alkoholom. Ali lahko na kratko poveste, kako je to postalo težava?
Od nekdaj sem rada pila. Začela sem v srednji šoli, bolj redno pila na fakulteti, ko sem dobila prvo zaposlitev, pa sem komaj čakala na vesele urice in službene zabave s koktajli.

Medtem ko je večina mojih prijateljev opustila življenjski slog popivanja, sem sama ostala precej navezana na uživanje alkohola in sredi svojih tridesetih, ko sem bila doma z majhnimi otroki, sem se prav tako veselila večernih izhodov s prijateljicami kot v zgodnjih dvajsetih.

Moje pitje je bilo obvladljivo, dokler se nista zgodili dve stvari. Prvič, življenje je postalo resnično težko! Zakon s svojimi vzponi in padci, bolni starši, težavni otroci, naporna služba, zaradi vsega tega sem se vedno počutila nekoliko raztreseno, zaskrbljeno in preobremenjeno.

ALKOHOLIZM

Ko sem se bližala srednjim letom, sem se začela ozirati nazaj in poskušala ugotoviti, kako, za Božjo voljo, sem se znašla tam, kjer sem bila tisti trenutek. Začela sem dvomiti o svojih odločitvah, se obtoževati za slabe izbire in čutiti vse pretekle bolečine, ki sem jih kdajkoli doživela. Ob premišljevanju o svojem življenju sem se počutila ujeto in razočarano, imela sem občutek, da me je Bog pustil na cedilu.

Druga stvar, ki je zame resnično pomenila začetek konca, pa je bila, ko smo doma začeli kupovati alkohol na zalogo. Kot veliko moških, ki jih poznam, je tudi moj mož zelo vzljubil viski. In glej ga, zlomka, vzljubila sem ga tudi sama!

Alkohol je bil takojšnje sredstvo za pomiritev. Ustavil je moje predejavne misli, umiril moje boleče srce, me omrtvil in mi omogočil oddih od vsakdanjega življenja, ki sem ga tako obupno iskala.

Od tam je šlo vse skupaj samo še navzdol. Pijača po tem, ko so otroci že v postelji, se je prelevila v pijačo po večerji. Pijača po večerji je nenadoma postala pijača med pripravo večerje. In kmalu je bil moj najljubši trenutek dneva težko pričakovana pijača po službi, ki je nikoli nisem smela izpustiti.

Pri meni je bilo tako: prej sem začela, več pijač sem zaužila in vse skupaj je začelo res negativno vplivati na moje življenje.

Na vaši poti do svobode so vam pomagali anonimni alkoholiki. Kako se je to obneslo za katoličanko?
Ne vem, ali kdo kdaj prostovoljno zaide k anonimnim alkoholikom. Kdo pa se jim sploh želi pridružiti? To je precej trezna misel. Dolgo časa sem potrebovala, da sem privolila in poskusila, in vsem navzočim sem na dolgo in široko napovedovala, da bom ostala največ šest mesecev, potem pa na svidenje. In od tega je danes že skoraj dve leti in pol!

Bog je v resnici zasejal seme 12 korakov že leta prej, preden sem se udeležila srečanja. Imela sem terapevtko, ki se je zelo zavzemala za program, ne le za odvisnike, pač pa za vse. Način, kako je govorila o tem, se mi je zdel zelo smiseln.

Če pogledate 12 korakov, je to v resnici le pot, da se znebimo svojih običajnih grehov in pomanjkljivosti ter sprejmemo sveto življenje z določenim namenom. Svojo voljo izročite Bogu, ga prosite za pomoč pri osvobajanju od vseh nezdravih navezanosti, o tem premišljujete in ugotovite, na kakšen način ste prizadeli ljudi v svojem življenju, ter prevzamete odgovornost za storjene krivice.

Opravičite se ljudem, ki ste jih prizadeli, in se zavežete k pomoči drugim in služenju. In to se nikoli ne konča. To je način življenja, ki te resnično, resnično prevzame.

Skoraj vse delo 12 korakov sem opravila pred Najsvetejšim zakramentom v prazni cerkvi. Samo jaz in Jezus. Nekaj korakov sem predelala z duhovnikom, ki je poznal program, da sem lahko opravila zares dobro spoved.

Obstaja na tone knjig, ki obravnavajo 12 korakov s katoliškega vidika. Iskreno lahko rečem, da je bila to v vseh letih mojih duhovnih vaj, prebiranja verskih knjig in duhovnih izkušenj stvar, ki me je najbolj razsvetlila. Z njeno pomočjo sem se lahko zanesla na Božjo voljo za svoje življenje, kakršne si dotlej nisem znala niti predstavljati.

Sprejela sem drugačen pogled na boje v svojem življenju in spoznanje, kako kratkovidna sem, ko gre za Božjo previdnost. Zaupanje v Boga, čeprav bo to zame vedno boj, je resnično rodovitna zemlja, ki prinaša življenje v veselju in hvaležnosti.

Zdaj ste se odločili, da boste začeli služiti drugim katoličanom, ki se soočajo z alkoholizmom. Zakaj?
Služenje je močna beseda … Ne vem, ali bi to tako imenovala. Gre zgolj za profil na družbenem omrežju Instagram z naslovom catholicsobermom.

Moja pot do treznosti je zame tako zelo osebna in je vključevala toliko sramu in zadrege, da si res nikoli nisem predstavljala, da bi o tem lahko odkrito govorila z ljudmi. Ko so me nagovarjali, naj o tem napišem članek, je bil moj prvi odziv vsekakor odločen ne. Nikoli. Še vedno imam veliko družinskih članov in prijateljev, ki sploh ne vedo, da sem imela težave z alkoholom.

Potem pa mi je Bog začel na pot prinašati vedno več žensk, ki so bile ujete v enakem škodljivem odnosu z alkoholom, kot sem bila jaz. Zelo hitro sem spoznala, da res nisem edina dejavna katoličanka, mati štirih otrok, zaposlena ženska, ki se je znašla v smrtonosnem razmerju z alkoholom.

Kdo bi vedel? Zame je bil to tako samoten in osamljen boj, da tega nikoli ne želim pozabiti. In nikoli ne želim pozabiti usmiljenja, ki mi ga je Bog izkazal, ko mi je razjasnil pot do treznosti.

Če lahko vsaj eni ženski, izgubljeni v jezni poplavi koktajlov, prinesem nekaj tolažbe in upanja, mislim, da je to vredno kančka mojega ponosa. In ali ni to ena od napak mojega značaja, ki naj bi si jo tako ali tako prizadevala popraviti? Kako priročno, mar ne? Oh, Jezus in njegov smisel za humor!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
materinstvoodvisnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.