Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 25. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Mladenič, ki ne skriva svoje vere: “Če se zavedaš, da te On najprej ljubi, ne potrebuješ toliko zunanje potrditve”

aleks-birsa-jogan-6.jpg

Lojze Grčman | Aleteia

Lojze Grčman - objavljeno 11/09/23

Vera in Cerkev skozi prizmo 24-letnega mladeniča

Slovenist, primerjalni slovanski jezikoslovec, sociolog, lektor, sodelavec Domovine, Katoliške mladine, urednik župnijskega glasila v domačem Komnu. Vse to in še več je Aleks Birsa Jogan, ki mu ni težko spregovoriti o svoji veri in o perspektivi vere v slovenski družbi. Ima tehtne in dodelane misli, ki jih servira z nasmehom. Dovolite, da jih delimo z vami.

Zamisliva si vašega vrstnika, na primer sošolca na fakulteti, ki bi vas brez provokativne namere vprašal, zakaj verujete. In to podkrepil, denimo, z dejstvom, da je treba v nedeljo vstajati, da vera nenehno nekaj prepoveduje in da se še nihče ni vrnil iz onostranstva in povedal, kako je tam. Boga tudi ni mogoče otipati. Kaj bi odgovorili?
V resnici je Gospod zelo konkreten. Življenje dela bogatejše in osmišljeno, polno. Bog se dotika vsakdanjega življenja. Božji dotik navadno ni nekaj snovnega, a te pelje naprej. Ne pusti te na mestu, sploh ne v preizkušnjah. Križe, ki jih nosiš, Gospodova bližina naredi drugačne.

“V redu,” bi verjetno dejal ta namišljeni sogovornik: “To je osebna vera. Cerkev pa je oznanjevalka in prenašalka vere. A je zaznamovana s toliko škandali. Zakaj ji še verjameš?”
Kar je treba v Cerkvi razčistiti in rešiti, je pač treba. Vedno pa moramo imeti postavljeno mejo: verujem v nekega duhovnika, cerkveni zavod, organizacijsko obliko, ki je seveda tudi grešna, ali verujem v Gospoda in njegovo Cerkev? Če imaš to mejo, lahko prečkaš tudi stvari, ki so v Cerkvi napačne, ker hodiš z Njim in z vero, da so te stvari popravljive.

Sprememba pa včasih zahteva čas, morda celo toliko časa, da marsičesa v svojem življenju sploh ne bom dočakal. Vendar ne gre za to, da se mora sprememba zgoditi zaradi mene in jo je treba zato na hitro izsiliti, ampak za to, da bi Cerkev postajala boljša in bi bolje opravljala poslanstvo, ki ji ga je zaupal Kristus.

Pretirano hitenje lahko vodi v skrajnosti na obeh straneh, postopno vztrajanje pa je lahko dobra šola za potrpežljivost in prečiščevanje, kaj je bistvo vere, pastorale in tudi mojega življenja. 

Kako je biti kristjan, katoličan, ki živi svoje vrednote in je pripravljen o njih tudi govoriti?
Zelo odvisno je, v kakšnih krogih se giblješ (družina, širša družina, prijatelji, sošolci, sodelavci …) in kakšen je tvoj karakter. Situacije mladih kristjanov so zelo različne. Nekateri imajo močno podporno okolje, drugi pa v družbi težko izražajo vero, ker opore nimajo. Ko se znajdeš v neizprosnem okolju, je včasih težko že misliti, kaj šele delati drugače, ker si preprosto nerazumljen.

Če živiš z Gospodom, imaš namreč drugačen pogled, ki ga marsikdo ne razume. Nekatere stvari se ti tako zdijo bolj problematične – v mislih imam predvsem moralna, politična in ideološka vprašanja, nekatere pa veliko manj pomembne, kot jih svet prikazuje.

aleks-birsa-jogan-3.jpg

Na primer?
Mnogi sami sebi, iščoč ugled, bogastvo in kariero, delajo zelo velike težave. Če pa imaš identiteto v Gospodu, če se zavedaš, da te On najprej ljubi, na te stvari gledaš drugače. Ne potrebuješ toliko zunanje potrditve.

Kje na svoji dozdajšnji poti ste doživeli največ vprašanj, dviganja obrvi, morda posmehovanj?
Večjih težav pravzaprav nisem imel. Res pa je, da svojih prepričanj navadno ne skrivam oz. se tega vse manj bojim. Veliko protikrščanske in proticerkvene nastrojenosti pa sem slišal na fakulteti. Študiral sem tudi sociologijo. Ni šlo za neposredne napade, podtalno pa se izreče marsikaj. V okviru določenih predmetov so tematike zelo ideološke.

Na primer: ko se govori o družinah, je izpostavljeno samo sprejemanje vseh oblik družine, ideologija LGBTQ+ itd. s kakšno pripombo čez nauk, ki ga uči Cerkev, druge plati pa ni, čeprav naj bi akademski prostor pri študentu tako širino ustvarjal. Določeni oddelki na Filozofski fakulteti so precej ideološko obarvani – ne neposredno, ampak z izbiro določenih tematik in izpuščanjem nekaterih drugih.

Kako torej gradite mostove?
Tako, da se z ljudmi pogovarjam. Če se z nekom povežem, z njim prijateljujem, ne glede na to, da ima o nekaterih stvareh morda drugačno mnenje. Kar nekaj mojih prijateljev ni vernih, a se zelo lepo razumemo.

Kakšno stvar, o kateri se ne strinjamo, pustimo ob strani, včasih pa se o razlikah tudi zrelo pogovarjamo in razpravljamo. Spoštujemo drug drugega, ker smo pripravljeni živeti skupaj. Zelo pomembno je spoznati, kaj človek poleg tebe misli, čeprav se z njim ne strinjaš.

A včasih za tovrstno spoznavanje zmanjka volje, časa in želje.
Da, hitro, z mano vred, prilepimo nalepko: on ni kristjan, on je to ali ono, z njim se ne bom niti poskusil pogovarjati. Ko pa z njim dve uri debatiraš ob pivu, morda ugotoviš, da prihajata do mnogih podobnih zaključkov tudi pri stvareh, o katerih naj se ne bi strinjala. V globini si ljudje pogosto nismo tako zelo različni.

ALEKS-BIRSA-JOGAN.jpg

Verjetno niste prišli v predavalnico, mahajoč s Svetim pismom: “To je prava pot.” Ali pač?
(smeh) Ne. Boljši način je priti k človeku v konkretno situacijo, v kateri je, in od tam iti naprej. Tako kot prihaja Gospod v mojo situacijo. To je najino izhodišče. V osnovi ne gre za pravila, ob katerih delamo kljukice, čeprav ljudje potrebujemo tudi jasne meje in jasno besedo, da se ne razpustimo, na primer ko smo v življenju nemirni ali doživljamo duhovno sušo.

Gre za to, da pokažeš, kaj Bog dela v tvojem življenju, če mu pustiš, da vstopi vanj.
Ljudje, ki goreče zavračajo Cerkev in Boga, v sebi pogosto nosijo bolečine, globoke rane. Ti ljudje potrebujejo predvsem to, da jim pokažeš, kako močno lahko Gospod spremeni njihovo situacijo, kako lahko nek težek križ postane lažji.

Ste kdaj sami doživeli kaj takšnega?
Ne bi se hvalil, da mi je kdaj posebej uspelo, ampak ko pride tak trenutek, morda poveš svojo izkušnjo – da je v tvojem življenju zaradi Boga nekaj drugače. Pričevanja se ljudi pogosto dotaknejo. Sogovorniku pokažeš, da Gospod lahko vstopi v njegovo življenje.

Omenjate papeževe besede iz Lizbone, ki so se vam še zlasti vtisnile v spomin. Katere so?
“Cerkev je za vse.” Nekateri papeža ob takih izjavah napadajo, rekoč, da bi rad sprejel kar vse. Prepričan sem, da hoče s takimi stavki povedati samo to: vrata Cerkve morajo biti odprta, da lahko človek, ne glede na to, kdo je, pride, spozna Kristusa in ugotovi, da bo On naredil njegovo življenje polno.

Ko pa se približaš Gospodu, seveda napoči čas, da razčistiš, katere stvari, ki jih v življenju počneš, so v redu in katere niso. Neustrezne je treba opustiti. Tu nastopi poznavanje tisočletnega cerkvenega nauka. To je zelo potrebna stvar. Stvari, ki jih doživljaš, moraš poimenovati. Vera, ki temelji le na čustvih, ni prava vera, saj so čustva zelo spremenljiva.

aleks-birsa-jogan-4.jpg

Tudi Jezus je hodil h grešnim ljudem, jih najprej sprejel in jim pokazal, da mu je mar zanje. Od tam naprej pa jim je nakazal drugačno, pravo pot. Enako sporoča tudi vsakemu izmed nas: tudi če si kaj “zafural”, tudi če nosiš v sebi hrepenenja, ki niso skladna s cerkvenim naukom (tule mi na misel prihaja predvsem zelo aktualna tematika spolne identitete), te imam rad. Od tule pa greva skupaj naprej.

Najin namišljeni sogovornik bi tukaj verjetno postavil približno takšno vprašanje: Če me ima Kristus rad, zakaj mi toliko stvari prepoveduje?
Človek po naravi želi izživeti to, kar si želi. Včasih si je težko dopovedati, da to, po čemer hrepenim, ni najboljše zame in me ne bo osrečilo – pripeljalo v večnost. Za spoznanje, da te včasih bolj osreči, da česa ne izživiš, ampak to kot križ nosiš skozi življenje, potrebujemo veliko samorefleksije in molitve. To je v svetu, ki živi za užitek, zelo težko.

Kaj bi še poudarili?
Tako v pastorali in kot v življenju nasploh je zelo pomembno poslušati druge ljudi. Namesto nastopanja z izdelanimi načrti je treba poiskati besede, nasvet za konkretno situacijo. Če pa želiš konkretno odgovoriti, je treba najprej slišati, kaj je korenina težave. Preveč posplošujemo in premalo razmišljamo o tem, da je vsako življenje svoja zgodba, ki potrebuje posebne usmeritve. Ne smemo se oddaljiti od življenja.

Tags:
intervjumladi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.