Čeprav opisuje določene zgodovinske dogodke, Sveto pismo ni zgodovinska knjiga. Čeprav omenja resnične geografske lokacije, tudi ni geografska knjiga. In čeprav vsebuje literarne sloge in zvrsti, to ni knjiga zgodb ali mitov, ni roman. Čeprav govori o izvoru sveta in človeškega bitja, ni znanstvena knjiga.
Sveto pismo namreč ne poskuša razložiti, kako, ampak kaj. V središču Svetega pisma je odnos med Bogom in človekom v zgodovini odrešenja. Poskuša nam povedati, da je svet, življenje in človeško bitje, kakor tudi vse druge vidne in nevidne stvarnosti, kot jih izpovedujemo v veri, ustvaril Bog.
Ali sta Adam in Eva zares obstajala?
Ali sta Adam in Eva resnični zgodovinski osebi? Ali sta bila človeka iz mesa in krvi ali zgolj simbolični imeni za vse moške in ženske?
Sveto pismo omenja Adama in Evo tako v Stari kot Novi Zavezi kot zgodovinski osebi. Adam je recimo omenjen tako v Davidovem kot v Jezusovem rodovniku (1 Krn 1,1-27; Lk 3,23-38).
Jezus omenja Adama in Evo v razpravi s farizeji o ločitvi (Mt 19,3-9), Pavel pa pravi, da je, tako kot je neposlušnost enega človeka, Adama, vsem ljudem prinesla smrt, tako je poslušnost Očetu enega človeka, Jezusu, prinesla milost in dar (Rim 5,12-21).
Adamovo zgodovinskost so razglasili tudi na tridentinskem koncilu, katekizem Adama in Evo omenja kot “naše prve starše”. Da sta nekje v zgodovini obstajala zgodovinski Adam in Eva, trdi tudi teološka doktrina. Verska dogma pa pravi, da smo vsi rojeni z izvirnim grehom, ki sta ga zagrešila Adam in Eva.
Tridentinski koncil je poleg tega nezmotljivo učil, da greh Adama in Eve negativno vpliva na telo in dušo celotnega človeškega rodu in da je ideja, da nekateri ljudje niso bili potomci Adama in Eve, napačna.
Okrožnica Humani Generis obsoja tudi idejo, da je Adam simbol za večje število prvih staršev, ker bi bil v tem primeru človek kot celota nezdružljiv z doktrino “izvirnega greha, ki izhaja iz greha, ki ga je resnično zagrešil posameznik Adam”.
Ideja, da Adam in Eva simbolizirata dva spola človeškega rodu in da nikoli nista obstajala kot dve posamezni osebi, je tudi nezdružljiva s prepričanjem, da prvi človek ni ubogal Boga.
Odgovor Cerkve torej je, da sta Adam in Eva obstajala kot posameznika, čeprav sta v Svetem pismu opisana v simboličnem jeziku.
Duša in telo
Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril človeka z dušo. Ali ga je Bog ustvaril prek evolucije ali ne, je drugotnega pomena, saj človeška duša ni podvržena nobeni evoluciji.
Duše ne podedujemo od naših staršev; duša je del reda, ki je absolutno višji od reda materije. Božja odločitev, kakšno bo naše telo ali pa kakšno je bilo telo Adama in Eve, je to zato nekaj sekundarnega; duša je tista, ki resnično šteje, ki naredi človeško bitje transcendentno in ki nam pomaga odkriti neizrekljivo resnico večnega življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.
