Odhod v svet študija s seboj prinese mešanico občutkov, med katerimi se pogosto prepletajo strah, nešteta vprašanja in pričakovanja. To obdobje označuje začetek novega poglavja v življenju mladih, kjer se spopadajo z izzivi novega okolja in iskanjem svoje identitete.
Da bi bolje razumeli to obdobje prehoda, smo se pogovarjali s p. Pepijem Lebrehtom, ki že vrsto let dela z mladimi. Sedmo leto je župnik in gvardijan v župniji Ljubljana Vič in ravnatelj Antonovega študentskega doma. 14 let pa je preživel tudi v misijonu.
S kakšnimi vprašanji in dilemami se študentje obračajo na vas?
Najprej so vprašanja praktičnega vsakdanjega življenja v povezavi z nastanitvijo in življenjem v študentskem domu. Potem pa prihajajo duhovna vprašanja o veri, molitvi, pričevanju za Kristusa v javnosti, zavzetem krščanskem življenju. Tudi dileme o notranji duhovni svobodi v odnosu do pornografije, alkohola in drugih nevarnosti pred zasvojenostjo.
Pa preobremenjenost pri študiju, skrb in načrtovanje, kako nadaljevati po končanem študiju. Kako živeti prav in intenzivno medosebne odnose v vseh oblikah sobivanja. Premagovanje pasivnosti, udobnosti z anagažiranim krščanskim življenjem. Kateri življenjski stan izbrati, s kom se poročiti …
Za mnoge študente je začetek študija povezan s prvo resno selitvijo od doma in neodvisnostjo. Kako se ob tem spremeni študentova dinamika odnosov z domačimi – kako npr. “pripraviti” starše, da ne bodo v skrbeh, če jih njihov otrok ne bo vsak dan poklical ali obiskal vsak konec tedna?
Izkušnja je zelo različna. Tisti, ki so že prej bili bolj samostojni ali so živeli v dijaških domovih, z veliko lahkoto naredijo prehod v študentski čas in dom.
Pri tistih, ki so bili v glavnem doma in veliko v čustveno polnem odnosu do staršev, pa seveda čutijo na začetku domotožje, težo samostojnega življenja in privajanja na nov ritem, tako na fakulteti kot v študentskem domu. A v glavnem se to hitro uredi in ni večjih travm.
Kako se uspešno spopadati s percepcijo časa, ki se med študijem pogosto spreminja? Kako naj mladi čim bolje organizirajo svoj čas za študij, obštudijske dejavnosti, rast v veri …?
To je res za mnoge pomembno in veliko vprašanje. Tisti, ki so aktivni, navdušeni, goreči, bi radi bili tudi močno družbeno in Cerkveno aktivni in včasih se jim stvari prekrivajo in ni nujno, da si dobro naredijo preferenčni seznam pomembnejših stvari.
V poslušanju svojega telesa, srca, v pogovoru s prijatelji in drugimi pa kmalu ugotovijo, katera organizacija časa je najboljša in nujno potrebna.
Z mojega vidika duhovnega spremljevalca študentov pa se mi zdi, da včasih prehitro postavijo na prvo mesto oziroma pred skupno sveto mašo srečanja, šport ali kakšno drugo zaposlitveno ali interesno dejavnost in potem skupno življenje doma trpi.
Zelo težko se vsi skupaj zberemo pri skupni molitvi, srečanjih in druženjih. Običajno nam to uspe po manjših skupinah.
Kakšni so učinkoviti načini za merjenje in spremljanje zastavljenih ciljev med študijem?
Začne se z začetkom akademskega leta, tako da se postavi jasne cilje in načrte glede študija, obštudijskih dejavnosti in angažiranosti za skupnost. Nadaljuje se s postavitvijo pravega načina študija v kombinaciji z molitvijo in premišljevanjem, ki študij podpirata.
Stalno spodbujanje študentov k rednemu študiju in obveznost, da morajo letnik izdelati, sicer v naslednjem letu ne bodo mogli več bivati v našem študentskem domu.
Pogovor z njimi. Veliko pripomore k učinkovitosti osebna zavzetost, zdrave delovno-študijsko navade, zainteresiranost za študij in ustvarjalna radovednost vsakega študenta.
Zdravi, sproščeni, dobri odnosi med študenti, zdravo druženje in skupno praznovanje mnogo prispevajo k uspešnosti življenja in študija. Nikoli pa seveda ne pozabimo na pomen molitve pri tem.
Nekateri študentje bodo morda že po nekaj tednih ugotovili, da so zgrešili svojo izbiro študija. Je v takšnem primeru smiselno vztrajati? Kako naj čim bolj osmislijo to leto?
Smiselno je vztrajati, vsaj eno leto, četudi izbira študija ni bila najbolj posrečena, saj to vendarle da neko znanje, utrditev študentskega življenja in pridobivanje vztrajnosti in pravega stila učenja.
In še to: ne vzljubiš nekega študija in poklica, na katerega se pripravljaš, takoj, na prvo roko. Potrebno je nekaj časa vztrajati, da presežeš prve vtise, ki so lahko prehitro navdušenje ali pa tudi prehitro razočaranje s previsokimi pričakovanji.
14 let ste preživeli v misijonu. Kako bi tamkajšnje življenje primerjali s tem, ki ga imamo tu?
Najprej, življenje v vsaki državi in okolju ima svoje resničnosti, ki so neprimerljive, pa vendar lahko potegnem neke vzporednice in nasprotnice življenja med Beninom, Togom in Slovenijo.
Prva primerjava je v ljubezni do družine: v Zahodni Afriki je ljubezen do družine na prvem mestu, ljubezen do življenja, otrok. Samo če imaš otroka, nekdo si. Brez otrok nimaš velike veljave ali družbene vrednosti.
Ta ljubezen gre z ljubeznijo do Boga in vero vanj, pa naj si ga posamezne kulture in običaji predstavljajo kakorkoli že. Močna prisotnost vere in molitve v Afriki.
Velik pomen dajejo pripadnosti svojemu ljudstvu in Bogu pred vsako drugo pripadnostjo. Imajo bolj čustveni kot racionalni pristop k življenju in dogodkom na vseh področjih družbenega in osebnega življenja.
V Afriki je velika, pretirana in nekontrolirana odprtost novim miselnim tokovom, ki prihajajo z Zahoda. Opaža se, da je Afričan tudi družbeno manj angažiran v svoji veri: rajši ima molitev, slavljenje, petje, druženje, praznovanje. Družbeni in javno cerkveni angažma je težji in še ni prišel v krščansko zavest.
Laiki v Cerkvi z lahkoto prevzemajo aktivno vlogo pri življenju župnije, zlasti v bogoslužnem in katehetskem delu. Odprtost za duhovne poklice in spoštovanje duhovnikov, Cerkve oziroma vseh, ki so v službi Boga.
V Afriki se veliko pleše, veseli, praznuje, obiskuje bližnje, dobro je in pije, se lepo oblači, skrbi za urejene frizure, za čisto dvorišče in redno umivanje …
Do kakšnih spoznanj ali opažanj ste prišli v teh letih?
Če govoriva o mladih, ugotavljam, da so si na različnih kontinentih v svoji mladostnosti zelo podobni, čeprav jih oblikujejo različne danosti, kulture in religije ter mentalitete.
V mladih, ki se odpro Bogu Jezusa Kristusa, je veliko moči, ustvarjalnosti, poguma, goreče vere, pripravljenosti za pomoč in spreminjanje sveta na bolje. Mladi radi molijo, po svoje molijo, slavijo Jezusa s pesmijo in plesom.
So neposredni, naravni, odprti, iščoči, kar lepijo se na človeka, ki jih začuti, razume, ljubi in hoče popeljati naprej v odraslost.
Mladi so zelo ranljivi, krhki, uporni, domišljavi, neizkušeni, prepričani, da zmorejo vse … To je po eni strani dobro, po drugi pa so res ubogi in potrebujejo skrb, modrost, ljubezen, trdnost odraslih in modrih ljudi.
Mladi, ki se oklenejo Kristusa, se počutijo srečne, vesele, odrešene in nepremagljive. Pripravljeni in sposobni so narediti velike žrtve in se močno darovati.
Zelo močno jih oblikuje kultura, v katero vstopajo in jo “dihajo”, zato lahko iz njih narediš največje svetnike ali največje nesrečneže.
Mlade moramo ščititi pred neumnostmi odraslih in pred zlorabami njihove neizkušenosti, naivnosti in včasih nerazumnega odločanja in ravnanja. V čustveni ranjenosti in krhkosti jih moramo ljubiti, dvigati, tolažiti, opogumljati, zdraviti, z molitvijo spremljati in peljati naprej.
In še in še …
