Lucy Edwards je stara 27 let. Konec avgusta se je poročila s svojim dolgoletnim fantom Olliem Cavom, ker pa je slepa, sta si angleška zakonca omislila malo drugačno poroko.
Od 17. leta slepa na obe očesi
Zaradi redke genetske bolezni, ki se ji reče incontinentia pigmenti, je Lucy popolnoma oslepela pri 17 letih. Njene težave so se začele, ko je bila stara štiri leta. Zdravniki so njenim staršem povedali, da bo sčasoma popolnoma izgubila vid.
Res je pri 11 letih oslepela na desno oko, pri 17 pa še na levega. Takrat sta bila z Olliem ravno svež par. Lucy, ki je vedela, kaj pomeni živeti s slepo osebo, je želela prekiniti njuno zvezo in mu s tem olajšati muke, ki bi mu jih prineslo življenje z njo.
“Res sem bila obupana, ko sem premišljevala o tem, kako bo videti moje življenje. Ollie pa mi je rekel: ‘Lucy, ne bom te zapustil. Vem, da ne boš večno žalostna zaradi svoje slepote. Skozi to bova šla skupaj.’ Takrat sem spoznala, da je on tisti moški, s katerim si želim preživeti svoje življenje.”
Svatje z zavezanimi očmi so poroko doživljali z drugimi čutili
Po zaroki na Tenerifih leta 2018 sta se Lucy in Ollie letos poročila v Londonu. Ko je izbirala svojo poročno obleko, je Lucy vedela, da želi tako obleko, ki bo zelo teksturirana, zato da jo bo lahko “videla” s prsti.
Popolno obleko zase je našla pri škotski znamki Eleganza, čudovita princeskasta obleka pa je narejena iz številnih plasti tila, na katere so prišite izstopajoče perlice, cvetlice in bleščice. Eleganza je obleko Lucy podarila, potem ko so videli izraz na njenem obrazu v trenutku, ko jo je nadela nase.
Pri načrtovanju poroke je Lucy skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo, saj je poroka dogodek, kjer se veliko doživlja prav prek vida, od oblek do šopka in okrasitve poročne dvorane … “Srce me je bolelo, ko sem si predstavljala, kako me bodo vsi ganjeno gledali in se mi nasmihali, jaz pa tega ne bom videla.”
Ko je razmišljala o tem, kako bi lahko dogodek preoblikovala v takega, ki ga bo lahko doživela na enak način kot vsi, sta se z Olliem domislila, da bi lahko poroko spremenila v večdoživljajski dogodek za vse goste, pri čemer bi vsi svatje, vključno z ženinom, na očeh nosili preveze.
Poročno dvorano so bogato okrasili z zelo dišečim cvetjem, intenzivnost vonja pa se je stopnjevala od vhoda pa do oltarja. Prostor je bil ozvočen na različnih koncih, obred pa je spremljala harfistka. Ženin je nevesti pripravil tudi presenečenje, saj je najel zbor iz njenega najljubšega filma Love Actually.
Ženin prvič “videl” nevestino poročno obleko na njen način
Ko je nevesta prišla do ženina, ki prej še ni videl njene obleke, jo je s prevezanimi očmi zatipal in od ganjenosti zajokal. Lucy pripoveduje:
“Ollie je dejansko padel na kolena, ker so ga preplavila čustva, ko je začutil mojo obleko, kako je bila lepa in kako lepo sem se jaz počutila v njej. Po obredu mi je rekel: ‘Sploh nisem imel potrebe po tem, da jo vidim z očmi. Nisem čutil potrebe po tem, da bi snel prevezo z oči, saj sem čutil, kako čudovita je bila tvoja obleka.'”
Vsi gostje so jokali, ko so začutili ganljivost Lucyjine in Ollieve ljubezni pred oltarjem. Vsi so za nekaj trenutkov stopili v nevestine čevlje in gledali z njenimi očmi, ki so notranje oči.
Hvaležna za svojo slepoto in uspešna mlada ženska
Seveda pot, ki jo je prehodila Lucy, ni bila lahka. “V začetku je bilo grozljivo, res grozljivo. Nisem poznala nobenega človeka, ki bi bil slep, da bi imela neko oporo ali zgled, kako lahko dokaj normalno živiš s slepoto.” Toda njen slogan se glasi: Slepa, a ne uničena (ang. Blind, not broken).
Ta jo je opogumljal, da se je lažje soočila z vsemi težavami in izzivi na svoji poti. Bila je odlična učenka in je izpite opravljala tako, da je narekovala svoje odgovore. Vpisala se je na šolo za pravo, ker pa se je preveč gnala, je doživela živčni zlom.
A se je pobrala in izobraževanje uspešno končala. Njena prva služba je bila na BBC-ju, kjer je delala kot novinarka.
Ollie, njen mož, jo je vsa ta leta ljubeče in aktivno podpiral. Skupaj sta se naučila Braillove pisave, ure in ure jo je vodil po mestu in učil, da se je navadila iti sama v trgovino po osnovne stvari, da bi ohranila občutek neodvisnosti.
Naučil se je, kako hoditi s psom vodnikom, Lucy ima namreč dva psa vodnika, ki ji pomagata pri vsakodnevnih opravkih.
Zdaj je Lucy samostojna podjetnica, ki aktivno osvešča o življenju s posebnimi potrebami in temu namenja tudi objave na svojih družbenih omrežjih, kjer ima ogromno sledilcev. Prihodnje leto pa bo izšla njena prva knjiga z naslovom Slepa, a ne uničena.
“Slepota je dar. Res sem izgubila vid, prejela pa sem sposobnost, da vidim svet na resnično lep način. Moja pot sprejemanja in ljubezni do sebe ni bila lahka. Vsak dan delam na tem, da se imam res rada in da si ne želim, da bi se stvari odvile drugače. Upam, da moja zgodba navdihne mnoge ljudi, ki se tudi soočajo gibalnimi ali drugimi ovirami. Da bi tudi oni nekega dne spoznali, da lahko sprejmejo to, kar so, in spet poletijo.”
