Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 25. maja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Nekdaj specialec, zdaj policijski kaplan: “Bog moj napuh spreminja v ponižnost”

mirko-klobucar-tacen-1.jpg

Lojze Grčman | Aleteia

Lojze Grčman - objavljeno 24/10/23

"To pričevanje je zahvala Njemu, ki me je vedno iskal, me išče ter nikoli ni in ne bo obupal nad mano in nad nikomer"

Poznate pesemNi več tavanja, ki se začne z verzom Mnogo sem prehodil poti? Njeno besedilo je dobra prispodoba za življenje stalnega diakona Mirka Klobučarja, ki kot policijski kaplan in višji samostojni policijski inšpektor skrbi za duhovno oskrbo policistov.

V pogovoru z njim je vedno znova na plano priplavala beseda “fecljanje”. V življenju se je mnogokrat zapletal v odnosih, službah, predvsem pa v iskanju smisla življenja, poslanstva in Boga, ki ga nikoli ni nehal iskati. To hrepenenje in nenehno iskanje sta bila rdeča nit pogovora.

“Nisem ponižen človek. V meni je ogromno napuha, vseskozi se bojujem z njim. Zato Bog dopušča, da v mnogih situacijah pošteno padem, vendar je vedno ob meni,” ugotavlja 54-letni univerzitetni diplomirani socialni delavec. “Sem zelo trmast, a Bog mojo trmo spreminja v vztrajnost, napuh pa v ponižnost.”

Mirko Klobučar v uniformah in diakonskih oblačilih:

Nenehna iskanja

“Vsi v življenju doživljamo občutke zavrženosti. Veliko je povzročenih nenamerno, ker se starši oz. najbližji niso znali ali zmogli drugače odzvati. Številne smo doživeli pozneje v življenju, morda v šoli, službi,” pripoveduje Jeseničan Mirko, ki je imel že kot najstnik obilico duhovnih vprašanj. Nekoč je župniku in kaplanu prinesel na štirih A4 straneh zapisana vprašanja, a eden ni imel časa, drugi pa mu je odvrnil, da si on takšnih vprašanj ne zastavlja.

Hrepenel je po Božji bližini in sprejetosti ter iskal odgovore na svoja vprašanja. Obiskoval je metalurško srednjo šolo, kjer je v tem svojem iskanju doživljal hinavščino ljudi in za kratko opustil šolanje, po vrnitvi pa je bil nato izključen. Pozneje je šolo zaključil kot občan (izredno).

Navduševal se je nad sv. Frančiškom Asiškim in drugimi svetniki, ki jih je želel posnemati. Z Jesenic se je peš odpravil v Medžugorje, a je omagal že v Ljubljani. Uboštvo je poskusil prakticirati tako, da je svoje obleke (tudi povsem novo trenirko) namenil za Karitas. “Posnemati svetnike ne pomeni kopirati njihovega življenja, ampak posnemati njihov način dojemanja Boga v svojem življenju,” je spoznal.

mirko-klobucar-3.jpg
Telesna aktivnost mu je bila vedno blizu

“Bog nam daje znamenja, a mnogokrat iščemo taka, kakršna mi mislimo, da bi morala biti. Mislil sem, da me Bog ne mara, ker mi ne daje tistega, kar sem želel. Danes vem, da nas tako močno ljubi, da nam ne daje tistega, kar mi želimo oz. mislimo, da je za nas dobro, ampak nam da tisto, kar on ve, da potrebujemo. To je mnogokrat povsem nasprotno, zato lahko močno boli.”

Med kapucini, socialno delo in učenje vztrajnosti

Nekaj mesecev je bil pri kapucinih, kamor je kar “vpadel”. “Nisem imel nobenega priporočila duhovnika oz. domačega župnika. Kar pojavil sem se pred vrati kapucinskega samostana”. Eno leto je nato služil v tedanji Jugoslovanski ljudski armadi.

Kot slalomist je vijugal med količki iskanja smisla in svojega poslanstva. “Velikokrat v življenju sem se hitro ‘vnel’, a nato tudi hitro ‘izgorel’. Marsikdaj nisem vztrajal in sem zadevo opustil nekje na sredini, a Bog me je skozi življenje uril v vztrajnosti in stanovitnosti ter me vodil tako, da sem ‘z zamudo’ dokončal vse za nazaj.” Vztrajnost je denimo pokazal na Fakulteti za socialno delo, kjer je z diplomo sklenil kar tri različne stopnje izobraževanja.

mirko-klobucar-10.jpg
V specialni enoti

Med specialci

Bral je pričevanja svetnikov in duhovnih piscev (sv. Pavel, Abraham, Raniero Cantalamessa …), ki se jim je Bog konkretno razkril. “Mnogokrat sem bil jezen na Boga, razočaran in obupan, ker se je drugim to dogajalo, meni pa ne.”

Tako je želel Boga nekako “prisiliti” v to, da bi se mu razodel: “Bom šel pa tja, kjer je lahko tanka linija med življenjem in smrtjo: v vojsko!” Tako je pristal v specialni brigadi Moris, kjer je ostal eno leto, pozneje pa se je zaposlil v drugi enoti Slovenske vojske kot vojaški policist.

Zaupnik mladih

Sledili sta skoraj dve desetletji dela v Jegličevem dijaškem domu kot nočni vzgojitelj. Noč ima svojo moč in mnogo jih je prineslo številne pogovore, tudi zelo zaupne in osebne. Pri dijakih je odkrival mnogo zmede, iskanj, predsodkov in napačnih prepričanj, da obstajajo “tabu” vprašanja, ki se jih Bogu ne sme zastaviti.

“Če Bog pravi, da je naš ljubeči Oče, katerega vprašanja mu torej ne smemo postaviti? Problem je bolj v tem, da mu vprašanj ne postavimo. Odnos z Njim dovoljuje vprašanja, predvideva jih. Prepovedanih vprašanj in tabujev ni, saj imamo drugače tabuje tudi pri priznavanju svojih grehov. Temeljna resnica pa je, da nas ima Bog neizmerno rad,” deli Mirko spoznanje tistih in poznejših let.

mirko-klobucar-15.jpg
Stalni diakon je od leta 2010

Nekoč ga je neko dekle vprašalo, kaj si misli o spočetju v epruveti. “Povedal sem, kar pravi nauk Cerkve, in dodal, da je vsak otrok, ki je spočet tako, vreden vse ljubezni in spoštovanja.” Ona ga je pogledala in dejala: “Jaz sem otrok iz epruvete. In moja sestra tudi.”

“Mladi morajo izkusiti sprejetost, bližino, razumevanje in sočutje, da se ti lahko zaupajo. Dobiti morajo občutek varnosti in spoštovanja,” je prepričan policijski kaplan.

mirko-klobucar-1.jpg
Mirko s hčerkama

Poroka, hčerki in …

V približno Kristusovih letih se je poročil. Z ženo sta se jima rodili hčerki Klara in Mirijam, s katerima ima zelo ljubeč, zaupljiv odnos in je nanju iskreno ponosen. Leta 2010 je bil posvečen v stalnega diakona in na Teološki fakulteti zaključil dvoletni podiplomski študij Duhovno izpopolnjevanje.

Skozi leta so se v zakonu nabirali nerešeni konflikti, zakonski odnos se je krhal. Pred približno desetimi leti sta se z ženo ločila in pozneje dosegla ničnost zakona.

“Prepričan sem bil, in sem še vedno, da je zakon svet. Menil sem, da bo najin trajal do smrti. Ko se nama je več let lomilo in dokončno zlomilo, sem imel ogromne težave, kako živeti s tem. Bilo je veliko bolečine, osamljenosti, občutkov zavrženosti, predvsem pa sem se spraševal, kako lahko naprej živim kot kristjan, oče in diakon ter kako lahko sploh še pričujem. Z nikomer se nisem mogel pogovarjati o tem, v župniji so se ljudje večinoma ‘zaprli’ in se odmaknili od mene. Bili so posamezniki, ki so me vprašali, kako sem, kar mi je takrat veliko pomenilo. Bi pa s sedanjim spoznanjem in izkušnjami marsikaj napravil drugače,” priznava.

Bolnik številka ena

“Takrat sem delal zelo veliko napako (ki jo mnogokrat naredimo), da sem se ob stiskah, ko sem doživljal Božjo zavrženost, Bogu umikal. Prenehal sem moliti, brati Sveto pismo ter se zaprl za odnos, ker sem bil prepričan, da je brez veze. To je največja zmota. V takih trenutkih se moramo povsem okleniti Jezusa in mu zaupati, saj Njega in njegovo ljubezen najbolj potrebujemo, čeprav je morda ne čutimo.”

mirko-klobucar-tacen-2.jpg

“Precej časa sem bil na tleh in v dvomih, dokler nisem nekega dne naletel na Jezusov stavek v evangeliju: ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.'” (Mr 2,17)

To je bil zanj jasen signal: “Evo mene, tukaj sem! Jaz sem bolnik številka ena! Dobil sem zdravilo, odgovor, kako lahko skozi svoje življenjske izkušnje in iskanja pričujem: oznanjam Jezusa, ne sebe. Nihče od nas ni vreden, da bi se povzdigoval. V Svetem pismu so zapisani tudi padci in težki grehi oseb (Jakobovo goljufanje, Davidovo prešuštvovanje, Petrove zatajitve …), ki jih je Bog vseeno izbral. Ne zaradi njihove pravičnosti, ampak zaradi svoje ljubezni. Prejeli smo Svetega Duha, ki v nas živi in nas navdihuje ter poučuje, nam daje moč, da lahko pričujemo. Bog nas je izvolil, da gremo in obrodimo sad ter da ta sad ostane.”

mirko-klobucar-13.jpg

Sprejetost, zaupnost in posvečen čas

Kaj počne Mirko danes? Kot policijski kaplan skupaj s sodelavci Igorjem Jerebom, stiškim patrom Jonom Janezom Venetom in evangeličanskim duhovnikom Aleksandrom Ernišo skrbi za duhovno oskrbo v policiji. Tudi diakonira ob raznih priložnostih, blagoslavlja ljudi in predmete, vodi katehumenat …

“Policisti se začnejo odpirati, ko doživljajo izkušnjo sprejetosti, zaupnosti, posvečenega časa. Čisto nekaj drugega je, če na policijsko postajo prideš osebno, da te vidijo, začutijo. Duhovna oskrba v policiji ni le verska, ampak je to le eden izmed vidikov, pravzaprav manjši del. Nujno potrebne so še drugačne oblike, za tiste, ki se nimajo za verujoče: razbremenilni pogovori, podpora in poslušanje, partnerske in predupokojitvene delavnice …”

“Dlje kot sem tu, bolj spoštujem policiste”

Policijsko delo je naporno in stresno, tudi z vidika partnerskega odnosa in družine. Način dela (izmenski turnus, ko policista ni ves dan ali vso noč doma), dogodki, ki jih doživi med delom (prometne nesreče, samomori, intervencije ob nasilju v družinah, sporočanje slabih novic …), odnosi na delovnem mestu in dejstvo, da ljudje na policijsko postajo praviloma pridejo z nečem negativnim. Naštetih je le nekaj dejavnikov, ki določajo zahtevnost policijskega dela.

“Policistom je treba omogočiti, da povedo, kar jih bremeni, svoje stiske, probleme, razmišljanja in doživljanja. Mnogokrat tega ne morejo ali pa morda celo ne smejo. Z vsakim dnem vse bolj spoštujem policistke in policiste ter jim želim nuditi oporo in pomoč.”

“Vsi ljudje smo iskalci resnice in smisla. Vsa naša iskanja nam lahko pokažejo, da v življenju nismo sami, da imajo dogodki povezave, ki jih lahko odkrijemo šele, ko se oziramo nazaj, in da je Bog pobudnik, ki nas neprestano išče in najde, če mu le dopustimo, ker nas noro, neizmerno ljubi. To pričevanje je zahvala Njemu, ki me je vedno iskal, me išče ter nikoli ni in ne bo obupal nad mano in nad nikomer,” Mirkove besede vlivajo upanje tistim, ki so v podobnem položaju.

Tags:
molitevvzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.