Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 18. junija |
Aleteia logo
Poglobljeno
separateurCreated with Sketch.

Noč čarovnic? “Ne nasedajmo komercialnim limanicam ali pa poganskim običajem”

fbt

Fotografija je last Damjana Ristića.

Družina - objavljeno 30/10/23

Nasilje, duhovi, strašne buče, čarovnice in še kar je strašnega lahko v teh dneh vidimo na vsakem koraku. Pred nami je noč čarovnic, ki jo "praznujejo" predvsem trgovci, opozarja jezuit p. Damjan Ristić, rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani, teolog in predavatelj

V pogovoru za spletni medij Druzina.si je p. Damjan Ristić spregovoril o povezavah med starimi poganskimi verovanji, ki se v strahu pred smrtjo kažejo v noči čarovnic. Ker katoličani verujemo v nebesa, ni nobenega razloga, da bi rezljali buče – raje se zberimo okrog mize, zmolimo in se spominjajmo naših pokojnih.

Kako sta povezana 31. oktober in praznik vseh svetih?
Praznik vseh svetih izvira iz spominov določene skupnosti v prvih stoletjih Cerkve na mučence. Bolj poenoten praznik je postal, ko je vse več cerkvenih skupnosti začelo praznovati spomin na mučence okrog velike noči in prav posebej na nedeljo po binkoštih. Pravoslavne cerkve se še danes spominjajo vseh svetih prav na ta dan. V Rimokatoliški cerkvi se je praznik prestavil na 1. november.

Takrat so nekristjani praznovali praznik, ki se je imenoval lemuria. Na ta dan so pogani z darovi pomirili hude duhove. 1. november naj bi namesto tega postal krščanski praznik spomina na vse svete.

Začel se je z bdenjem 31. oktobra in se nadaljeval vse do drugega novembra, ko so se verniki spominjali vseh vernih rajnih, predvsem svojcev, pa tudi samo mučencev, poznavalcev in devic. Spomin na mrtve se v luči Kristusovega vstajenja preobrazi v spomin na pokojnike, ki so živi v Kristusu.

Damjan Ristić

Zakaj je noč čarovnic prav 31. oktobra?
Noč čarovnic je keltski, druidski praznik, ki je podoben rimski lemuriji. 31. oktober je bil dan, ko so se po keltskem prepričanju v skupnost vrnili duhovi pokojnih in pa hudi duhovi ter čarovnice in kar je še drugih zlobnih bitij. Vse te sile je bilo treba na nek način odbiti, prelisičiti.

Da bi se zaščitili pred hudimi duhovi, so se ljudje tudi sami našemili v te like v upanju, da jih ti ne bi prepoznali kot ljudi. Po hišah so nabirali darove in jih nesli iz vasi, jih tam darovali duhovom ter jih tako obdržali zunaj naselja in jih pomirili. Ta praznik se je imenoval samhain.

Kristjani so pozneje tudi ta praznik skušali “pokristjaniti” in namesto imena samhain se je predvečer 1. novembra, ki je bil druidski dan mrtvih, preimenoval v All Hallows (Vsi sveti) ali krajše in bolj podobno imenu starega praznika, Halloween.

Zakaj imamo ljudje oziroma Slovenci pogansko potrebo do maskiranja, rezanja buč …?
Noč čarovnic je svetovni fenomen, ki ga omogoča zabavna industrija, ki skuša v prvi vrsti prodati svoje artikle, in spremeniti vedenje ljudi na tak način, da se temu ne morejo upreti. Ko nekaj počne večina, se ji začne prilagajati tudi manjšina.

Dandanes se otroci ne maskirajo samo v duhove in čarovnice, temveč tudi v super heroje iz popularnih filmov, s katerimi se identificirajo. Nekaj je torej ostalo od poganske noči čarovnic, prav nič pa ni ostalo v tem od krščanskega praznovanja praznika vseh svetih ali praznika pokojnih vernih. Stvari se pač razvijajo naprej, v smer, kjer je večji profit.

Halloween pumpkin head jack lantern on wooden background

Kako so večer pred praznikom vseh svetih preživljali naše prababice in pradedki?
Nekaj poganskih, a pokristjanjenih običajev je po naših deželah še vedno ohranjenih. S posebnimi kruhki so gospodinje obdarile otroke, da bi jih tako zavarovale pred hudimi duhovi.

V Avstriji je bila to naloga botrov, ki so svojim krščencem podarili Allerheiligenstriezl. Po poganskem verovanju naj bi ta kruh ščitil otroke pred duhovi umrlih, ki se ob dolgih nočeh vračajo na zemljo, po krščanskem pa naj bi ti kolački spodbujali otroke k molitvi za duše, ki jim je treba pomagati, da pridejo iz vic v nebesa.

Kakšen odnos naj zavzamemo katoličani do noči čarovnic?
Če pretehtamo vse, o čemer smo govorili, se mi zdi dokaj samoumevno, da katoličani po sebi nimamo nobene potrebe po tem, da bi praznovali noč čarovnic. Prvič gre za tujeroden praznik, ki v bistvu sploh ni praznik. Gre bolj za konzumistični globalni festival, ki zna iz ljudi izvabiti denarce.

Gotovo, da se je zabavno obleči v nekaj ali nekoga drugega, se obleči v nekaj bolj temačnega in na ta način začutiti moč v tem, da nekoga prestrašiš. Po moje to ni vredno praznovanja, sploh pa ne krščanskega. Imejte me za starokopitnega, a nekaj podobnega menim o vsakem komercialnem prazniku.

Če nekdo vse te stvari praznuje, ga ni treba obsojati, dobro pa se je o teh stvareh pogovarjati, morda pride še kdo k pameti, prihrani kakšen novčič za bolj pomembne stvari. Posebej je pomembno, da o teh stvareh govorimo z našimi otroki, ki so sicer pod pritiskom.

Kar pa zadeva poganska verovanja in običaje, je morda skrajni čas, da se bolj pozanimamo, kaj je bistvo in jedro krščanskega praznika vseh svetih in se poslovimo od poganskih strahov, ki nimajo mesta v Kristusu.

Omenili ste otroke, ki strašne buče in čarovnice videvajo celo v vrtcih in šolah, v risankah itd. Kako naj starši otrokom razložijo noč čarovnic?
Z otroki, če so že dovolj stari, se je dobro pogovarjati o naših sorodnikih, ki jih ni več med nami, in to na krščanski način. Nobenega smisla ni, da bi jih strašili s tem, da prihajajo nazaj iz grobov kot duhovi ali zombiji in da smo jih dolžni miriti s sladkarijami. Tudi pretirano prižiganje sveč po grobovih je vprašljivo.

Veliko lepše je, če se na predvečer praznikov vseh svetih in vseh vernih rajnih spominjamo naših prednikov, ki sicer niso več med nami, verujemo pa, da pa da so živi v Kristusu, kjer imamo svoje pravo življenje tudi mi. Obisk groba je lahko pomemben del teh praznikov. Ob tem se soočamo tudi z lastno minljivostjo, a obenem z upanjem, ki ga tudi sicer praznujemo v naši veri.

Ne pozabimo, da se otroci učijo naprej iz naših dejanj, nato razpoloženj in šele na koncu iz naših naukov. Obdržimo pravo lepo razpoloženje in v miru dajmo mesto praznikom, ki so lahko odlična priložnost za srečanje s sorodniki, čas za druženje tudi ob hrani, glasbi in iskreni molitvi.

Obdržimo torej trezno glavo ob teh praznikih, ne nasedajmo komercialnim limanicam ali pa poganskim običajem; naj nas raje med sabo poveže vera v smisel življenja vrlin in družine, katere del smo in na poseben način še vedno ostajajo v Kristusu tudi naši predniki.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Družine.

Tags:
prazniksmrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.