Eden od številnih zares smešnih prizorov v seriji The Code of the Woosters, posneti po knjigi avtorja P. G. Wodehousa, je tisti, ko glavni junak Bertie Wooster svojemu butlerju reče: “So trenutki, Jeeves, ko se človek vpraša: ‘Ali so hlače pomembne?'” Jeeves odvrne: “Saj vas bo minilo, gospod.”
Vedno sem rad gledal televizijsko serijo Jeeves in Wooster s Hughom Lauriejem in Stephenom Fryem v glavnih vlogah. Prvič zato, ker sta zares smešna, drugič pa zato, ker rad gledam, kako so junaki serije oblečeni.
Obleke iz tvida, metuljčki in klobuki ustvarjajo vzdušje uglednosti in kulture okoli Woosterja, ko se prebija skozi življenje. Lepo je videti, da lepo oblačenje ne pomeni napihnjenega in vzvišenega vedenja, ampak je pravzaprav del nekoliko čudaške kulturne dediščine.
Seveda je ob pogledu na kupce v bližnji trgovini z živili hitro jasno, da trenutne družbene smernice niso nagnjene k lepemu oblačenju. Jeeves bi bil nad nami izjemno razočaran. Minili so časi, ko so moški nosili obleke in klobuke za priložnostno popoldne v mestu. Minili so časi dobro izdelanih oblek in elegantnih klobukov za ženske.
Dandanes vidim veliko izpranih majic, razvlečenih kratkih hlač in celo ljudi, ki na javnih mestih nosijo pižamo. Pisatelj Tom Wolfe, ki je slovel po svojih lepih oblačilih, je prav pomiloval te ljudi, ki “stiskajo vsakdanjost, dokler ta ne kriči po usmiljenju”.
Pravica do sproščenosti
Wolfe je z besedo “sproščenost” zelo natančno opredelil to vprašanje. V sodobnosti smo obsedeni s pravico posameznika, da je sproščen. Argument je naslednji: pomembno je le to, da mi je udobno. Drugih ljudi se popolnoma nič ne tiče, kaj oblečem. Formalnost lepega oblačenja je zaigrana in nepotrebna, zato se vsi raje oblačimo, kot želimo.
Preden popustimo takšnemu mnenju, menim, da moramo upoštevati nekaj vidikov.
Povezava med telesom in dušo
Prvi je povezanost med dušo in telesom. Napačno je, če ju ločimo in domnevamo, da je resnična oseba le nevidna duša, ki je zakopana nekje v vsem tem nepotrebnem mesu. Prav tako bi bilo napačno domnevati, da človek sploh nima duše in da smo zgolj telesna bitja.
Resnica je, da sta naša telo in duša neločljivo povezana. To pomeni, da je pomembno, kako oblečemo svoje telo, ker je to pomembno za našo dušo. Zunanjost odraža notranjost.
Znotraj in zunaj smo podoba Kristusa. Sv. Gregor iz Nareka to poveže, ko prosi Boga: “Očisti tempelj mojega telesa / posodo moje duše.” Ko se lepo oblečemo, to počnemo zato, ker krasimo usklajeno, sorazmerno lepoto človeške postave na način, ki prinaša dostojanstvo naši človeškosti, in ker obenem krasimo telesni tempelj, v katerega tabernaklju prebiva naša duša.
Benedikt XVI. v svojem delu Duh liturgije izreče nekaj skrajno očarljivega o oblačilih, ko zapiše, da sveti Pavel “ne želi zavreči svojega telesa, ne želi biti brez telesa … Ne želi pobegniti, ampak se preoblikovati. Upa na vstajenje. Tako teologija oblačenja postane teologija telesa. Telo je več kot le zunanja obleka človeka – je del njegovega bistva, njegove bistvene konstitucije.”
To je močna izjava, da svojo vero v telesno vstajenje povežemo z načinom oblačenja teh istih teles. Mislim, da je to izjava, o kateri je vredno premisliti.
Za koga se oblačim?
Drugi vidik, ki ga moramo imeti v mislih, je vprašanje, za koga se lepo oblačimo. Morda zgolj zase?
G. K. Chesterton je v svojem delu Pravovernost pronicljivo sprevidel: “Sodobni človek je menil, da so oblačila [svetega Tomaža] Becketa prebogata in njegovi obroki preveč uborni. Toda takrat je bil sodobni človek v zgodovini resnično nekaj izjemnega; noben človek pred njim ni jedel tako zapletenih obrokov v tako grdih oblačilih … Človek, ki ni maral talarja, je nosil smešen par hlač.”
Po njegovi mučeniški smrti so o Tomažu Becketu med pripravo njegovega trupla za pokop odkrili skrivnost – pod vsemi razkošnimi oblačili je nosil spokorniško srajco.
Becketova spokorniška srajca iz živalske dlake je bila oblika pokore, nevidna očem, ki ga je nenehno srbela in dražila. Chesterton pravi: “Becketu je koristila spokorniška srajca, ljudem z ulice pa sta koristila škrlat in zlato.”
Z drugimi besedami, lepa oblačila je nosil iz spoštovanja do Boga in drugih ljudi. Becket se ni lepo oblačil zaradi sebe, ampak zaradi drugih. Njegova oblačila so bila odsev Božje slave. Zdi se mi, da je to načelo dobro tudi za nas, v sodobnem času.
Lepo se oblačimo, da bi pokazali spoštovanje do ljudi okoli nas in do našega Stvarnika. Pri oblačenju ne gre za naše udobje.
Vrnitev k lepemu oblačenju
Takole menim: kljub nenehnim javnim razpravam o tem, kako se oblačiti v določenih ustanovah, o smiselnosti pravil oblačenja in o vedno navzoči razpravi o skromnosti opažam, da se obiskovalci svetih maš v moji župniji samodejno vračajo k čim lepšemu oblačenju.
Ob tem se ne razkazujejo in ne kažejo toge formalnosti – prizadevajo si, da bi Bogu pokazali, kako zelo ga imajo radi. Z oblačili sporočajo, da je sveta maša pomemben dogodek.
Obstaja veliko različnih kosov, ki sodijo v kategorijo nedeljskih oblačil. Od lepih kavbojk in najboljših športnih copat do kompleta sproščenega suknjiča in hlač z metuljčkom.
Nekateri minimalisti ali verniki, ki se navdušujejo nad asketskim življenjem, imajo morda zelo malo lepih oblačil in s tem ni nič narobe, vendar ne pozabite, da je tudi sveti Frančišek Asiški nosil lepa oblačila, ko je pri sveti maši služil kot diakon.
Ne gre za to, kdo ima najdražjo ali najbolj bleščečo obleko, in vsekakor ne za to, da bi drug drugega sodili na podlagi zunanjega videza. Gre za to, da smo vsi na svoj način poklicani, da se potrudimo po svojih najboljših močeh.
Svoje telo krasimo zato, da bi razkrili njegovo lepoto in priznali, da smo resnično ustvarjeni po Kristusovi podobi. Ljudje smo Njegove najboljše stvaritve.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
