Marsikdo gleda na upokojitev kot na čas, ko bo lahko končno počival in užival. Nekateri ljudje se upokojitve tudi kar malo bojijo, saj se s tem končuje njihova “aktivna doba” in pričenja obdobje, ko se ne bodo več čutili tako koristne in zaželene kot prej.
Gospod Robert Rohloff iz ZDA pa na vse skupaj gleda povsem drugače. Pri neverjetnih 91 letih je namreč uresničil svoje sanje in junija letos odprl čisto svoj frizerski salon.
“Ne samo znanje, pomembno je, da si ljudski človek”
Robert Rohloff ima poklic frizerja in brivca dobesedno v krvi. S tem je namreč odrasel, saj je ta poklic opravljal že njegov oče. Ker je imel oče salon v domači hiši, je Robert že kot otrok ure in ure preživel v salonu in opazoval očeta pri delu. Že v najstniških letih je tudi sam začel pomagati in pri 19 pridobil licenco za brivca.
Robert pravi, da je pri tem poklicu zelo pomembno ne samo znanje, ampak predvsem osebnost: “Biti moraš ljudski človek. Biti moraš družaben, dober poslušalec, dober človek. To je najbolj pomembno. Tak je bil moj oče in tudi sam sem tak.”
Nikoli ni prepozno za uresničitev sanj
Vse življenje je opravljal ta poklic po različnih salonih in v različnih mestih, nikoli pa ni prišel do tega, da bi odprl svoj salon, čeprav si je tega ves čas želel. Zadnjih nekaj let si je govoril: “Če pride mimo možak, ki je brivec in s katerim se bom ujel, ga bom vprašal, ali bi skupaj odprla salon.”
In zgodilo se je. Spoznal je Marka Karweicka in posel je bil sklenjen. Pridružila pa se jima je še frizerka, ki skrbi za damske pričeske.
Radi bi postali še boljši
Robertov salon se imenuje Bob’s Old Fashioned Barbershop, opremljen pa je s starinskimi predmeti iz salona njegovega očeta. Tam je celo 100 let star brivski stol, na katerem še vedno lahko obrijejo ali postrižejo stranko. Večina njihovih strank je nekoliko starejših, čeprav Mark s svojimi metodami britja in striženja poskrbi tudi za mlajše moške, ki si želijo bolj trendovskega videza.
Najsrečnejši 91-letnik v državi
In kaj na to pravi Robertova družina? “Moji hčerki sta mislili, da se mi je popolnoma zmešalo, da bom pri 91 odprl svoj salon. Rekel sem jima, da je proces že stekel in da bo vse v redu. Bil sem popolnoma sproščen. Ko se je salon odprl, sem ženi rekel: ‘Draga, jaz sem najsrečnejši 91-letnik v vsej državi!'”
Robert na upokojitev gleda kot na čas, ko je treba ostati aktiven in delati tisto, kar počneš najraje na svetu, kar te najbolj veseli. Delal bo, dokler bo lahko in dokler bo zdrav, a za zdaj se počuti odlično. “Ogromno mojih prijateljev je že odšlo, umrli so. Ko so se upokojili, so se preprosto sprijaznili s tem, da bodo preostanek življenja presedeli pred televizorjem.
Jaz pa gledam na upokojitev kot na čas, ko lahko končno počnem to, kar sem si od nekdaj želel. Zame to ne pomeni, da sem prenehal delati, mislim celo, da ljudje ne bi smeli nehati delati, ko se upokojijo. Če delaš tako dolgo, kot le lahko, te to drži pokonci.”
