Vprašanje bralke:
Osnovnošolka, učenka zadnje triade, ima težave pri navezovanju stikov s sovrstniki. Ko je bila mlajša, teh težav ni bilo, zdaj, v najstniških letih, pa je prišlo tako daleč, da v šoli praktično nima prijateljev.
Iva
Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka:
Žal mi je za zahtevno in žalostno situacijo. Iz kratkega zapisa težko razberem, za kaj točno gre. Osredotočila se bom na iskanje odgovora, kako bi lahko hčerki pomagali, da bolje začuti sebe, se sprosti, ter kako ji lahko kot starša pomagata z lastnim čustvenim zorenjem.
Vznik najstniških stisk v sebi nosi nevrološko občutljivost, nanjo vpliva tudi vloga otroka v družini, spol ipd., zaradi česar imajo otroci iz iste družine nagnjenost k različnim stiskam.
Med pomembnimi dejavniki so vzdušje v družini, sposobnost vživljanja v otrokova čustva ter njihova regulacija. Starši se zaradi svojih izkušenj, če jih v njihovi stiski nihče ni slišal in pomiril, včasih ne zavedajo dovolj, kako močno s tem nehote vplivajo na počutje otroka.
Pogosto se npr. zgodi, da se najstnik oziroma otrok glede nečesa ne počuti dobro, je razdražljiv, ga kaj skrbi, a starši tega ne opazijo ali ga ne vzamejo dovolj resno. Če sta starša utrujena, slabše povezana, najstnik čuti njuno stisko, zdi se mu, da jima je naporen, čuti tesnobo, je žalosten, osamljen ipd. Pogosto se raje prilagodi in postane priden, da teh občutkov ne izraža, da staršev ne bi dodatno obremenil. A se potlačena čustva v njem kopičijo in povzročajo napor.
Izziv staršev ob najstniku je zato spomniti se svojih najstniških stisk in ugotoviti, ali smo jih reševali sami in kako smo se takrat počutili. Če je bil sam, mu ni bilo lahko, zato ni treba, da taka boleča občutja sedaj doživlja naša hčerka.
Dobrodošlo je imeti “odprto hišo” – fino je sošolce povabiti domov na druženje, večerjo, izlet ipd. Včasih otroci v šoli nimajo sreče, da bi si našli sorodno dušo, zato je dobro, da jim starši pomagamo pri krepitvi socialne mreže, saj je zanje nujna.
Ko vama bo uspelo prepoznati več odtenkov čustev pri sebi, bosta opazila več drobnih sprememb pri hčerki – na njenem obrazu, v pogledu, tonu glasu, vedenju ipd. – in se bosta bolj čuteče in sproščeno zanimala zanjo, ona pa bo več zaupala in bo lažje iskati rešitve. Rast je tudi vzajemna, ob tem se bosta razvijala tudi sama – v vedno bolj čuteča in sproščena starša.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
