V Normandiji, v Allouvillu, stoji najstarejši hrast v Franciji, visok 18 metrov in z obsegom debla 15 metrov. Pravijo celo, da je drevo videlo vojsko Vilijema Osvajalca na pohodu v Anglijo. Razlog, da se pod njegovo krošnjo vsako leto zbere na tisoče ljudi, je tudi ta, da ima v svoji notranjosti dve kapelici, eno v vejah krošnje, drugo nižje v deblu. Leta 1696 je takratni vaški župnik Jacques Delalande iz Detroita v drevesno razpoko vstavil Marijino podobo.
Zaradi vojne, ki je pestila bližnje območje, je hrast posvetil Mariji, Kraljici miru. Nastala je prva kapelica in nato še druga. Danes je nenavadno drevo s polžasto zavitimi stopnicami ob deblu pravi ponos regije.
Duhovnik Dominique Lang meni, da je hrast nedvomno ena najpresunljivejših Marijinih drevesnih kapelic v Franciji. Še zdaleč pa ni edini pojav. Duhovnika Dominiquea iz reda avguštincev Marijinega vnebovzetja so med peš romanji Marijine podobe po drevesih tako prevzele, da se je začel zanimati zanje in jih vrisal v zemljevid za francosko romarsko spletno stran. Naštel jih je vsaj dvajset, a zagotavlja, da seznam ni izčrpen.
Marijin enciklopedični slovar navaja na stotine “drevesnih kapelic” ali kapelic, povezanih z drevesom, po vseh koncih Francije. Na zelo različnih krajih, ki pa imajo nekaj skupnega: povezanost Marije, Kristusove matere, s tisočletnim drevesom. Kako so takšna svetišča nastala?
Neverjetni Marijini kipci v drevesih:
Pobožnost se je razvila po “prikazanjih”
Po besedah duhovnika Langa obstaja več razlag o širjenju drevesnih Marijinih podob po Franciji. Ena je ta, da se drevo stara in postaja votlo. Iz različnih razlogov, predvsem pa iz ljudske pobožnosti, ljudje začnejo oblikovati kapelice, ki se nato razvijajo naprej, kot se je zgodilo v kraju Allouville. Včasih so se v brloge, polne vej, naselili puščavniki, kar je še okrepilo zamisel o pobožnosti na določenem kraju.
Druge zgodbice pripovedujejo, da so se kapelice razvile po poročilu o Marijinem prikazanju. Obstaja veliko število pričevanj kmetov o nenadnem videnju Marije sredi gozda.
Ne glede na to, da bodo nekateri verniki razočarani, je treba povedati, da imajo takšne legende veliko bolj racionalno razlago, kot bi pričakovali. V renesančnem obdobju je bilo veliko ropanja po vaseh. “Da bi zaščitili svoje imetje, so ljudje stvari skrili na varna mesta, kot so bile drevesne votline. Tako se je v goščavi znašlo veliko izgubljenih predmetov, med njimi tudi Marijini kipci,” pojasnjuje duhovnik Lang.
“Najdbe pozabljenih kipcev čez nekaj stoletij so si pogosto razlagali kot znamenje iz nebes, povabilo, da se na tem mestu ustvari kraj molitve in spomina.” Takšna razlaga prav v ničemer ne odteguje duhovne razsežnosti krajev ljudske pobožnosti, ki so na svoj način obrodili sadove.
“Požiralec Marijinih kipcev”
Marija je ljudi vedno najprej nagovarjala na preprostih krajih, daleč od teologije. Ni tako nenavadno, da je povezana z drevesom, ki zunaj krščanskih krogov velja za “znamenje zaščitnika, pod katerim si vsakdo lahko poišče zavetje” pojasnjuje avguštinec. Med številnimi marijanskimi kraji v Franciji, ki drevo povezujejo z Marijo, Kristusovo materjo, je eden, ki še posebej prikazuje to nenavadno povezanost.
To je Bresilleyjski hrast v Haute-Saône. Dolga stoletja je veljala navada polaganja Marijinih kipcev v notranjost debla. Toda v nekaj desetletjih so opazili, da so kipci izginili! V resnici jih je drevo “pogoltnilo” in raslo naprej, zaradi česar so ga poimenovali Hrast požiralec Marijinih kipcev.
Tradicija polaganja novih kipcev v notranjost debla traja še danes. “Ob vznožju drevesa ljudje molijo. Čutijo, da so blizu najglobljim življenjskim premikom,” pravi Lang.
Seveda so tamkajšnji škofje zelo zadržani do krajev, kjer se razvija sinkretizem. A tudi potrebna previdnost ni ovira, da ne bi priznali rodovitnosti. “Ali se na teh krajih oznanja evangelij? Najverjetneje ne,” prizna duhovnik Lang.
“Toda krščanska vera je bila vselej kos izzivu, da je rasla na nepopoln način! Tudi Kristus se razodeva po ‘človeškem testu’.” Kdo ve, kaj pa če drevesne Marije vseeno lahko spreminjajo srca?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
