Med brskanjem po družbenih omrežjih sem pred kratkim naletela na naslov, ki me je resnično pretresel. Šlo je za zapis, kakršnega sicer ne bi nikoli prebrala, pritegnil pa me je, ko sem videla odzive v komentarjih.
Naslov se je glasil nekako takole: “Moj očim je zapustil mamo, da bi se poročil z mano.” Medtem ko sem nejeverno zmajevala z glavo, sem prebrala nekaj odzivov. Mnogi so bili na srečo kritični do celotne zgodbe, bilo pa jih je tudi nekaj, ki so menili, da je to pač del življenja, in en komentar je posebej izstopal: “Karkoli te pač osrečuje”.
To je trenutek, ko bi moj oče rekel: “Čakaj malo! Karkoli te osrečuje? Na katerem planetu pa živimo?” Toda to je leporečje, ki ga slišim vedno pogosteje. Ljudje izjavljajo, da bodo počeli, kar se jim zdi, dokler jih to osrečuje.
Ne razumite me napak, v življenju si želim biti srečna. Prepričana sem, da si to želimo vsi. Toda za kakšno ceno? Ali bi želela uničiti zakon zaradi lastne sreče? Nikakor ne! Ne bi mogla živeti izpolnjujočega in zadovoljnega življenja, če bi vedela, da sem nekoga namerno globoko prizadela.
Mnogi ljudje bi temu rekli zgolj morala. Strinjam se, in čeprav poskušam svojim otrokom privzgojiti svoj vrednostni sistem, sem svojo mlado odraslo hčerko in njene prijatelje že slišala reči: “Karkoli te pač osrečuje.”
Iskanje sreče
Zdi se, da se iskanje “sreče” ujema s potrebo po “času zase”, še eno željo, za katero se zdi, da jo moja hči in njene prijateljice pogosto izražajo. (Trudim se, da se temu ne bi smejala, saj se mi je “čas zase” izmikal večino mojega dosedanjega življenja, ona pa svojega šele dobro začenja.)
Znova poudarjam, kako je nujno, da si vzamemo čas za sprostitev, da zadihamo, in ko se oziram nazaj, si želim, da bi v različnih obdobjih svojega življenja vztrajala pri tem, vendar se zdi, da bolj nerazumno vedenje in zahteve v iskanju sreče spodbujajo sebično spiralo, ki zaskrbljujoče hitro vpliva na mlade glave.
Ne vem, kakšna je rešitev. Morda moramo nenehno utrjevati moralni kompas, morda pa moramo preprosto znova oceniti, kaj sreča sploh je: preučiti stvari, ki resnično vodijo k srečnemu in izpolnjujočemu življenju. Mednje gotovo sodi osrečevanje drugih ali vsaj to, da nismo del nečesa, kar druge strašansko onesrečuje.
To je v skladu z mislimi papeža Frančiška, ki je v eni od svojih pridig dejal:
“Samo ljubezen daje življenju smisel in srečo. Če svoje talente, energijo in čas porabljamo samo zato, da bi rešili, zaščitili in izpolnili same sebe, to v resnici vodi v izgubo nas samih, torej v žalostno in nerodovitno življenje. Namesto tega raje živimo za Gospoda in svoje življenje utemeljimo na ljubezni, kakor je storil Jezus: tako bomo lahko okusili pristno veselje in naše življenje ne bo nerodovitno, temveč rodovitno.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
