Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 17. junija |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Ljubezen je bila tista, zaradi katere sem na koncu tudi ozdravela”

Nina Osenar

Fotografija je last Nine Osenar Kontrec

Renata Anžič Trtnik - objavljeno 02/01/24

"Vem, morda se sliši klišejsko, nekoliko kičasto, morda celo oguljeno, ampak družina je zame resnično sveta"

Če se vam je pred kratkim zdelo, da pogrešate prijazen obraz, prisrčen smeh in polno dozo energije, ki je iz televizijskega zaslona prilezla v naše domove, si lahko oddahnete. Kot ob koncu napete kriminalke, ko se zgodi katarza, lepotica pa se znajde v varnem objemu svojega rešitelja. Primerjava ni privlečena za lase. Prav tako se je namreč odvijal težak boj z boleznijo in oklepanje za veje življenja, ki je zarezal v družinsko srečo priljubljene voditeljice, pevke, igralke, avtorice knjige V objemu življenja, žene, mamice in še marsikaj Nine Osenar, od lani tudi Kontrec.

Poznamo vas tudi iz modnega sveta. Pa narediva primerjavo: “Nina prej – Nina zdaj”, kar zadeva pogled na življenje. Kakšna je Nina po bolezni?
Bolezen, ki traja leta, ne samo nekaj tednov ali mesecev, te zagotovo pregnete, premesi, nastavi ogledalo tvojemu srcu, umu in duši. Če jo vzameš kot nekaj, ob čemer lahko rasteš, je potem izjemno težko obdobje na nek način lahko tudi dragoceno darilo. Svoje življenje sem v petih letih, ko sem ležala v postelji surovo obnemogla do meje, ko nihče ni vedel, ali bom preživela ali ne, ko sem resnično zrla smrti v oči, pogledala v retrovizorju, zbistrilo se je kakor dobra drama v HD-kvaliteti.

Soočila sem se s svojimi strahovi, negotovostjo, krivdo, pogledala sem tisti mladi, vihravi Nini v oči, jo sprejela, pobožala in ozavestila, da me nekatera dejanja iz preteklosti ne definirajo, ampak sem ob njih resnično zrasla v osebo, kakršna sem danes. Vsi smo vsota svojih odločitev. Odločitve pa v življenju ni najtežje sprejemati, težje je z njimi živeti.

Bolezen je zagotovo preobrazila generator moje identitete, kristalno jasno mi je postalo, kdo sem. Veste, sem pa od nekdaj živela v hvaležnosti in to je moje srce vselej polnilo s trenutki sreče, izpolnitve in veselja.

View this post on Instagram

A post shared by Nina Osenar Kontrec (@ninaosenarkontrec)

Zelo pomenljiva se mi je namreč zdela vaša izjava, tik preden ste obnemogli: “Oblekla sem si svoje ponarejeno življenje in šla na praznovanje.” Lahko podrobneje razložite?
Nisem si želela priznati, da sem zbolela. Nisem želela sprejeti, da sem odvisna od drugih. Krivila sem se za to, da sem zbolela, krivila sem samo sebe, da nisem dobra mama, ker sem obnemogla, prežemal me je srhljiv občutek na silo odvzete ženskosti, pohabljene materinskosti, čutila sem, kako me neusmiljeno pečeta vest in zavedanje, da bom nujno mogla v posteljo, če bom želela kdaj ozdraveti.

Ker takrat, ko sva z Dejanom šla na praznovanje, sem že bila bolna. In ker sem na silo oblekla lepe reči in si nadela masko zdravja, čeprav sem bila že bleda kot tri dni star mrlič in sem ta mrliški videz zakrila z barvnimi ličili, sem naslednji dan plačala hudo ceno. Obležala sem za pet let. Nisem mogla več sama na stranišče, pod tuš, mož mi je dve leti v posteljo nosil hrano.

Perfekcija je bila vedno moja gonilna sila in bolezen me je naučila, da je ta razdiralna, da je takrat, ko ni v funkciji, pravzaprav impotentna in zaradi tega tudi nepotrebna. Danes nikoli ne bi več “igrala” popolnega življenja, danes priznam, ko sem utrujena, znam odločno reči NE, ko mi nekaj ne ustreza, in predvsem vem, da me ne sme zmanjkati zase, ker samo tako lahko delim sebe z drugimi. 

Nina Osenar

Mož je bil prej vrhunski športnik, zdaj je funkcionar z urnikom, ki ni določen. Kako sta usklajevala vajine ambicije?
Če bi mogla v svojem dosedanjem življenju izpostaviti eno ambicijo, če ji lahko tako rečem, ker je sicer bolj iskrena želja ali pa goreče hrepenenje, je bila to partnerska ljubezen. In ko sem spoznala Dejana, se mi je ta goreča želja izpolnila. Kmalu zatem sem začutila tudi srčni klic po materinstvu in biti mama in žena je zame najbolj izpolnjujoča in najlepša stvar na svetu.

Vem, morda se sliši klišejsko, nekoliko kičasto, morda celo oguljeno, ampak družina je zame resnično sveta. In to goreče hrepenenje po družinski sreči je naju z Dejanom združilo v neprebojen zakon. Skromna sva, srečna, vesela, predano se ljubiva in globoko spoštujeva in ne on in ne jaz nimava nekih hudih ambicij.

Rada sva doma, rada skupaj pijeva kavo, ki je najin jutranji in popoldanski ritual, uživava v družbi drug drugega in si želiva le to, da se skupaj postarava in da bo najin Marlon srečen, zdrav in zadovoljen otrok.

So v vajini zvezi zaradi bolezni ali nasploh nastale odrgnine, praske? 
Ne, nikakor. Bolezen naju je kvečjemu še bolj povezala. Težka življenjska preizkušnja je sicer za naju prišla zelo kmalu, najina zveza je bila še sveža, poznala sva se šele dve leti. Ampak on je zame skrbel, skrbel za najinega Marlona, posvečal čas tudi otrokoma iz prejšnjega zakona in nič mu ni bilo nikoli težko narediti za to, da bi se vsi počutili dobro.

Dejan je moj rešitelj, brez njegove miline, milosti, srčnosti in vere vame bi se naša zgodba zagotovo končala precej drugače. Rešil mi je življenje. V dobrem in slabem se živi življenje v odnosih, ki jih moramo vselej negovati, da ostajajo trdni, da so naša trdnjava zavetja, svetilnik stabilnosti in dom topline.

“Solze so kul.” To je bil vaš povzetek in sklep besed, ki vam jih je namenil vaš psihiater, ki vas je resnično slišal in upošteval. Koliko solz ste pretočili v vsem tem času? Kaj pa mož? Si jih dovoli? 
Včasih se mi je zdelo, da sem izjokala vse svoje solze. Težko je ubesediti bolečino, ki nastane, ko rano otroštvo svojega edinega sina opazuješ iz postelje. Rada bi rekla, da sem vse prenesla stoično, brez bolečin, brez ran, ki so danes še odprte in zapečejo, ko gledam fotografije mojega malega fantka samo z očetom, kakor da jaz ne bi obstajala.

Tam, kjer sem na slikah, pa večinoma ležim. V petih letih se mi je večkrat zlomilo srce. A moje srce je danes polno hvaležnosti, da sem ozdravela. In moje rdeče srce me je vsa ta leta mojega utelešenega pasijona potiskalo na pot ljubezni in ljubezen je bila tista, zaradi katere sem na koncu tudi ozdravela.

Mojega moža pa sem v vseh teh letih bridkosti videla jokati samo enkrat. Takrat, ko so ga zdravniki prosili, da dovoli, da me hospitalizirajo na psihiatrijo. In odločno je hospitalizacijo zavrnil, me obvaroval zame napačnega zdravljenja in še naprej skrbel zame. 

Nina Osenar

“Živa. Ostajam živa in polna življenja! Kakšen čudež božji!” Ste veliko razmišljali o smrti, minljivosti?
Da, veliko. Smrti me sicer ni strah, ker jo dojemam kakor pot do osvoboditve. V petih letih sem si goreče želela živeti, prišel pa je tudi trenutek, ko sem si neskončno želela umreti. Bilo je preprosto preveč, moja psiha je bila ubita, moja volja razcefrana, moj boj končan. Bolečine so bile prehude. Takrat pa je kakor angel iz nebes, ki se je utelesil v doktorju Klemnu Rebolju, prišel stik s tem izjemnim človekom, ki mi je znova vlil vero v življenje.

V knjigi sem mu posvetila poglavje Zdravnik svetnik. Brez njega bi takrat zagotovo umrla. Moram pa vam povedati, da mi je moja pokojna stara mama Elizabeta zapustila čudovito izkušnjo, ko se je poslavljala s tega sveta. Bila je tako bolna, da ni mogla več govoriti. Imela pa je bajne svetlomodre oči in v njenih očeh sem jaz takrat, v tisti preprosti tišini, ko sva se srečali onkraj zemeljskih razsežnosti, uzrla njeno večno dušo. Tekle so mi solze, ko sem se skozi njene oči zavedla ne svoje minljivosti, ampak svoje večnosti.

“Odgovore pozna najbrž samo Bog, h kateremu se zatekamo, ko nam gre za nohte. Takrat verjetno skoraj vsak nagovori božjo silo, kakor sem jo, kot ste opazili, večkrat v svojih temnih trenutkih predaje in skorajšnjega odhoda nagovorila tudi sama. Ker je to vse, kar ti v nekem momentu ostane. Najbrž.” Tako ste zapisali v knjigi. Ste ga prvič zaznali v času bolezni ali je bil v vašem življenju morda že prej?
Boga čutim že od nekdaj. Rada ga imam. Prisoten je v mojem življenju kakor stalna višja sila, ki me opogumlja, da sem dobra, spomni, da sem ponižna, mi pravi, da sem preprosta, iskrena, spoštljiva, prijazna. Bog je tako zelo preprost in tako zelo mogočen. Čutim ga v blagoslovih, ki mi jih namenja, v knjigi rečem tudi to, da je stvarstvo imelo svoje načrte, da sem ravno jaz zbolela. In ozdravela.

Bog je v vseh nas, vselej prisoten v naših barvitih dušah, ki na plano leskečejo dobrohotnost in vseobsegajočo ljubezen. In obračanje navznoter, v tišino, v lepoto preprostega, v sijaj mogočnega je zdravilno. Stik z Bogom se kaže v naši ljubezni do ljudi in živali.

Tags:
bolezen
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.