Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 15. junija |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Prepiri z mamo o duhovništvu: tokrat sem imel prav

young man argue mother

Marian Fil | Shutterstock

Brian Schumacher - objavljeno 03/01/24

Naj poudarim, da sem spreobrnjenec v katoliško vero, moji starši pa niso katoličani. Čeprav oče in mati nikoli nista bila naperjena proti katoliški veri, sta bila vendarle nekoliko zaskrbljena

Žal se nikakor ne morem spomniti, kaj sem rekel, pa si resnično želim, da bi se. Pa vendar: tudi če mi je to, kar sem rekel, za vedno ušlo iz spomina, si bom odgovor svoje mame zapomnil in ga cenil vse življenje.

Danes je veliko govora o jezikih ljubezni, pa naj gre za kakovostno preživljanje časa, obdarovanje ali karkoli podobnega. Iskreno rečeno, nisem povsem prepričan, kaj naj si mislim o vsem tem, ampak … če imava z mamo kakšen jezik ljubezni, je to gotovo prepir.

Z mamo sva si preveč podobna (celo rojena sva na isti dan) in že od nekdaj se nenehno prerekava. Ob čemer je vedno in ves čas navzoč tudi smeh. “Presuha si …”; “Ja, že v redu, ti si pa cel debelinko,” … te vrste smeh. Tudi resni prepiri se končajo z nasmehom. In seveda nihče od naju ne bo nikoli prerasel priložnosti ali ne užival v trenutku, ko lahko rečeva: “Sem ti rekel/rekla.”

Naj poudarim, da sem spreobrnjenec v katoliško vero, moji starši pa niso katoličani. Sem tudi bogoslovec. Čeprav oče in mati nikoli nista bila naperjena proti katoliški veri, sta bila vendarle nekoliko zaskrbljena, ko se je začelo moje spreobrnjenje.

Povsem upravičeno: bil sem sredi svojih dvajsetih in še vedno sem se iskal. Ob stalnih, več let trajajočih pogovorih sta naposled razumela, zakaj tako razmišljam, in sta moje spreobrnjenje z veseljem podprla.

Ko sem se odločil za duhovništvo, sta bila prav tako zaskrbljena, vendar nekoliko manj. Kot protestant sem trikrat premišljeval o vstopu v semenišče, vendar nikoli nisem zmogel sprejeti dokončne odločitve. Šele ko sem postal katoličan, sem začutil, da me Bog resnično kliče v duhovništvo. Zanju je bilo smiselno, da sem začutil klic.

Toda s tem se je začel še en pogovor, ki je trajal več let. Morda ste uganili: šlo je za celibat. Ker je moja mama izredno skrbna in sočutna ženska, jo je skrbelo, da bom preveč osamljen in da pred nečim bežim.

To nenehno prerekanje je doseglo višek nekega lepega dne, ko sva po telefonu klepetala prek video povezave. Čeprav se ne spomnim, kaj sem rekel, vem, da ni šlo za poroko kot tako, ampak za nekaj bolj splošnega. Odgovor moje mame?

“Uf, Brian, ti se res ne smeš poročiti!”

Oba sva se zasmejala, vendar to ni odpravilo resničnega učinka njene izjave. Končno je mama, na svoj način, spoznala, da je celibat način življenja, v katerega sem morda resnično poklican. Pa ne iz strahu, da bi me kdo prizadel, ali iz strahu, da bi se zavezal eni sami osebi, temveč preprosto zaradi tega, kar sem.

Moj odgovor? “No, vidiš! Sem ti rekel …”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
odnosi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.