Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 15. junija |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Uživanje, žuranje? Saj ni konec življenja, če se poročiš. Potem je še lepše”

ziga-brigita-strukelj-4.jpg

Fotografija je last zakoncev Štrukelj

Žiga in Brigita, mlada zakonca iz Kosez

Lojze Grčman - objavljeno 03/01/24

Mlada zakonca, ki ju je združila godlja

Spoznajte zakonca, kmeta in študenta Žiga in Brigito Štrukelj, ki imata tako zanimivo pot, da smo bili kar v zadregi, kaj postaviti za naslov članka. Stara sta 23 in 21 let. Preživela sta prvi božič in silvestrovo v skupnem stanovanju. Obdelujeta 7-hektarsko kmetijo Pr’ Sitar, imata deset glav govedi, 200 kokoši in druge živali.

Živita od prodaje pridelkov. Vseeno pa marljivo študirata – Brigita babištvo, Žiga agronomijo – in se ukvarjata še z glasbo in nastopanjem. Spregovorita tudi o zelo bolečem in smrtno nevarnem dogodku iz gozda, po katerem je Žiga nadvse srečen, da živi in hodi. Dobrodošli v svetu zakoncev Štrukelj.

Kako se je začelo?

Žiga in Brigita sta se spoznala na viški gimnaziji, čeprav sta ju ločili dve leti. Ljubezen je vzklila postopoma, skozi prijateljstvo in podobne vrednote. Verjetno sta edini par na svetu, ki se je spoznal zaradi – godlje, se zasmejeta.

Brigita: “Pri babici so vsako leto zaklali dva prašiča, da smo otroci imeli godljo. Potem tega ni bilo več. Nekoč pozneje sem srečala Žiga v gimnaziji, oba sva zamujala k pouku. Vseeno je debata nanesla na njihove koline. Vprašala sem ga, ali bodo imeli godljo. Si predstavljate? Naslednji ponedeljek mi je v šolo prinesel kanglo z godljo. Nesla sem na avtobus in veselo izročila babici. Tisto godljo sva jedli ves teden.”

ziga-brigita-strukelj-1.jpeg
Da, tudi narodno nošo si nadeneta.

Učiteljicam je prodajal jajca

Delo na kmetiji ji je priraslo k srcu. Glavni pri tem pa je Žiga. Obdelujeta Sitarjevo kmetijo, ki ima 600-letno tradicijo, za kmetovanje pa je nadstandardno zanimanje in žilico kazal že kot otrok.

Žiga: “Že v osnovni šoli sem imel jato kokoši. Za veselje. Vsakokrat sem jih imel več: 10, 20, 50, zdaj jih je 200. Ko mi je oče kupil prvih 10 kokoši, si gotovo ni mislil, da bo v hlevu 10 krav. Učiteljicam sem prodajal jajca. Bile so zadovoljne, ponavadi so jih jemale škatlo na teden. Kokoši sem moral dokupovati. Jajca smo začeli prodajati tudi doma. Ljudje so se vračali.”

Kmetijo, kjer delujeta zdaj, so prej obdelovali njegovi stari starši, potem se 15 let ni dogajalo nič. On je na svojo pobudo štartal z ničle, brez strojev in živali. Nato je kupoval in večal število repov in kljunov.

Žiga in Brigita na kmetiji:

Njuna najljubša opravila so …

Kmeta nista pod prisilo. Prav nasprotno! Kmetovanje jima je v veselje in izziv.

Žiga: “Jaz vse delam rad, začenši s kidanjem gnoja. Najraje pa imam opravila, ki so mini praznik: spravilo sena ali siliranje. V tem res uživam.”

Brigita: “Pri večjih delih se povežeš s širšo družino in sosedi. Kot predstavnico stroke 😉 pa me veseli, ko imamo teličke. To je vedno vesel dogodek. Nekaj dni zatem še bolj z veseljem hodiva v hlev.”

Kaj pa potovanja, izleti? Žiga in Brigita se namuzneta, da sta velika zapečkarja. Do Bohinja še grem, to je pa to, priznava Žiga in dodaja, da četudi ne gre v življenju nikdar več čez mejo, mu ne bo manjkalo nič. Tudi na poročno potovanje nista šla.

Mladost na kmetiji

Še veliko več podobnih zgodb najdete na Družininem podkastu z naslovom Mladost na kmetiji.

Poroka – zakaj pa? Zakaj pa ne?!

Saj res, poroka. V zakon sta stopila zelo mlada, lanskega maja. Ker sta si to želela. Nista komplicirala, uredila sta si stanovanje pri Žigovi stari teti in zdaj domujeta lučaj stran od kmetije, ki jo obdelujeta.

ziga-brigita-strukelj-1.jpg
Na poročni dan

Žiga: “Ko so naju spraševali, kam se nama mudi, sva odgovorila, zakaj bi sploh še čakala. Začela sva razmišljati, kje bova živela. Poroko sva organizirala tako, da je bilo finančno vzdržno. Nisva se ozirala na druge. Vedela sva, da se bova več videla in si več pomagala. Nisva videla razlogov, da se ne bi poročila. Nihče nama tudi ni povedal dobrega argumenta, zakaj ne. Ponavljali so le, da sva še zelo mlada. In kaj potem? Uživanje, žuranje? Saj ni konec življenja, če se poročiš. Potem je še lepše.”

Brigita: “Omenjali so nama še finance. Od prodaje jajc in mleka živiva kar dobro. Res pa imava vso hrano doma. Klasična žurerja nisva bila nikoli. Se pa dobimo s prijatelji kak večer in se pogovarjamo ali odigramo kako družabno igro.”

O Božjem dotiku

Zanimalo nas je tudi, kje, kako in kdaj v življenju Brigita in Žiga čutita Božji dotik.

Žiga: “Odkar sva skupaj, pri naju vse deluje. Saj pride kakšna kriza, slaba volja ali prepir, ampak vseeno. V življenje greva dalje z nekim zaupanjem. Po takšnem principu jaz delujem: bo, kot mora biti. Ne sekiram se. To sem zdaj ‘naučil’ tudi Brigito. To prihrani veliko stresa.”

Brigita: “Hvaležna sva za to, kar imava, še posebej za to, kar se je zgodilo pred tedni.”

ziga-brigita-strukelj.jpg
Prvi božič in silvestrovo v skupnem domu

Trenutek, ki bi lahko bil usoden

Ob teh besedah sta se zakonca Štrukelj pomenljivo spogledala. Kaj se je pripetilo? Pri delu v gozdu je na Žiga padel približno 20-metrski hrast. Drevo je imelo gnile korenine in je padlo prav v tistem trenutku, ko sta bila v bližini Žiga, ki ga je odbilo tako, da je ležal ob drevesu, in njegov sosed.

Žiga: “Imam strašno srečo, da sem živ in da še hodim. Okreval sem v šestih tednih. Kar precej ljudi je molilo zame in pomagalo je. Ko so mi dali telefon, sem Brigiti povedal, da je vse v redu, le da me ne bo na kosilo.” (nasmešek)

Brigita: “Takrat nisem dojela, kaj se dogaja. Čez kaka dva dni je prišlo za mano, kako veliko srečo je imel, da so organi in hrbtenica celi. Okrevanje je šlo tako hitro, da še zdravniki in fizioterapevti niso mogli verjeti. Tu sva čutila ogromno Božjega varstva.” 

Ko je šel domov, so mu medicinske sestre dejale, da ga bo bolelo vsak dan bolj in da bo vsak dan več modric, ampak po nekaj dneh bo bolje. Tako se je tudi zgodilo. Bolečine so lajšale tablete, Brigita je prevzela vse delo na kmetiji in ljubečo skrb zanj. Sam je tegobe premagoval s humorjem, neizmerno vesel, da je še živ.  

Glasbeno ustvarjanje

Mlada zakonca povezuje tudi glasba, ki ju je, poleg prej omenjene godlje, tudi spoprijateljila. Žiga je nastopil v več muzikalih, tudi v Moje pesmi, moje sanje, Brigita igra tri inštrumente, to pa še ni vse …

Brigita: “Igram citre, klavir in orgle, še vedno hodim v glasbeno šolo. V Kosezah vodim mladinski zbor.”

Žiga: “Sredi najstniških let sem sodeloval pri nekem muzikalu v Kulturnem društvu Radomlje. Potem sem dobil priložnost v profesionalni produkciji Moje pesmi, moje sanje. Sledili so še drugi projekti, ki jih je malo ustavil covid. Nisem sprejel vseh ponudb, ker imava veliko dela doma, nekatere pa. Za zdaj lepo usklajujeva obveze. V hlevu rad ponavljam kak tekst, časa je ogromno. Kaj drugega iz gledališča pa ne morem prinesti v ‘štalo’. Nisem pa vsak dan v gledališču, ampak občasno.”

Fotografija, ki je rodila nesluten učinek

Za zdaj torej zelo dobro usklajujeta svoje študijske, kulturne in kmetijske obveznosti. Širšim krogom sta postala znana s preprosto, a tako pristno in iskreno fotografijo na Facebooku, da jo je delilo več kot 3.000 ljudi. Po objavi sta imela tak naval, da jima je piščancev zmanjkalo.

Žiga: “Imava srečo, da so Koseze skoraj v središču mesta. Našo kmetijo z vseh strani obdajajo bloki, tako da imava trg na dvorišču. Nikamor nama ni treba. Še ko se potrudiva z oglaševanjem, je objava deljena tritisočkrat. (smeh) Izkoriščava to, da sva blizu Ljubljane in da je kmetija tu že 600 let. Moja ambicija je bila majhnost, butičnost. Zato nikomur nisva moteča.”

Brigita: “Hkrati pa ponujava lokalne pridelke, in to različne, ne le ene stvari. Ljudje želijo priti na eno mesto in tam kupiti čim več stvari. Ne pridelujeva zelenjave, kar pa imajo pri sosedu.”

Tags:
zakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.