Raiven je ženska, ki ne sili v povprečje. Pri njej nikdar ne vemo, s čim nas bo presenetila – tako v glasbenem kot vizualnem smislu. Je glasbenica, ki harfo, eno najstarejših glasbil na svetu, z lahkoto vključi tudi v najbolj moderno pop skladbo.
Kljub temu, da je kot solistka dovolj prezentna, obožuje nastope v duetu. Rada ima ljudi okrog sebe, pove. Pevka, ki nas bo med 7. in 11. majem zastopala na Evroviziji v švedskem Malmöju, je za Aleteio odstrla delček svoje glasbene plati.
Znani ste po samosvojem videzu in različnih barvah las. Ste tudi kot majhna deklica stremeli k unikatnosti – v videzu, glasbi, nastopu? V končni fazi ste igrali harfo, ki ni najbolj vsakdanje glasbilo …
Sem. Se pa je moj pogled na to, kaj je iskreno unikatno, skozi leta in odraščanje spreminjal. Harfo sem začela igrati pri sedmih letih in takrat se nisem kaj dosti ubadala s tem, da bi želela izstopati.
Včasih sem drugačnost morda res dojemala kot neko “značko priznanja”, danes pa na to gledam popolnoma drugače. Unikatnost, ki je tam samo zato, da izstopa, se mi zdi nesmiselna.
Unikatnost naj bi bila bolj posledica kot pa sam razlog za ustvarjanje umetnosti. Preden začnem z ustvarjanjem nove pesmi, se nikdar ne vprašam, kako jo bom naredila “posebno”. To se na koncu zgodi samo od sebe.
Igrate harfo, glasbilo, s katerim je David, tako piše v Svetem pismu, zdravil depresijo kralja Savla. Tudi vaš bodoči poklic psihoterapevtke je v marsičem zdravilen. Želite tudi z vašo glasbo doseči ta učinek? Ali je poudarek kje drugje? To, da bi rekla, da ustvarjam glasbo zato, da bi pozdravila svet, se mi zdi pretenciozno. Verjamem, da vsa umetnost nastane iz potrebe po komuniciranju s svetom, in enako je tudi pri meni. Prej bi rekla, da s svojo glasbo zdravim sebe. Nikakor pa to ne pomeni, da se z njo ne bo poistovetil še kdo drug in bo zato moja glasba zanj zdravilna.
Nastopate na pop sceni, kot že rečeno igrate harfo, sodelujete v muzikalih (Povodni mož), v operi (februarja vas čaka naslovna vloga v operi Maria de Buenos Aires). Lotevate ste različnih zvrsti umetnosti. Katera od naštetih zahteva največ priprav, na katerih nastopih ste najbolj vznemirjeni, kateri nastop vas najbolj izčrpa?
Vsak žanr ima določene aspekte izvajanja, ki so bolj izčrpljujoči kot v kakšnem drugem žanru. Opera od pevca zahteva večji razpon in temu primerno pevsko tehniko, hkrati pa je tudi za samo telo bolj naporna za izvajanje.
Hitreje se pozna, kadar sem neprespana ali nisem popila zadostne količine tekočine. Hkrati se pri klasičnem petju pri meni hitreje vklopi tisti toksični perfekcionizem, ki je tudi sicer bolj prisoten v klasičnih krogih.
Po drugi strani pop in ustvarjanje avtorske glasbe včasih zahtevata, da pobrskam globlje po sebi, tudi v rane, ki se še niso zacelile, zato da pridem do vsebine, ki jo potrebujem za svoje pesmi. Ob tem imam še grozno tremo pred govorjenjem med koncerti, kar se v današnjih časih od pevca skorajda pričakuje. Oba žanra obožujem in oba me izčrpata na svoj način.
Ali pred napornimi nastopi ali po njih uporabite pristope, ki ste se jih naučili na študiju psihoterapije – na primer avtogeni trening?
Iskreno niti ne. Za to, da se pomirim, tik preden grem na oder, sicer običajno poskušam predvsem umiriti svoj dih, česar sem se naučila prek spoznavanja svojega telesa ob razvijanju pevske tehnike. Na splošno se mi to, da obiskujem lastno terapijo, zdi del osebne psihične higiene in to se pozneje odraža tudi pri tem, kako “trpežna” sem ob napornih nastopih.
Kako pomembno vam je peti v slovenskem jeziku?
Rada pojem v vseh jezikih. Mislim, da sam jezik na koncu niti ni tako zelo pomemben, kot mu morda včasih pripisujemo. Če se nekoga dotakne že sama glasba brez besedila, lahko prevod preveri na spletu.
Nastopili ste v duetu z odličnim pevcem Gregorjem Ravnikom in igrali v njegovem videospotu. Se je vajino znanstvo začelo v operi?
Z Gregorjem sva bila sošolca na Akademiji za glasbo. Je eden mojih najbližjih prijateljev.
Kako vam je nastopati v duetu, radi nastopate še s kom, glede na to, da ste na odru precej unikatni, samozadostni in suvereni?
Obožujem duete! Sama se na odru tudi sicer počutim zadostno, a so mi kljub temu dueti morda celo ljubši. Na splošno sem izredno socialna oseba, čeprav na prvi pogled morda ne delujem. Potrebujem ljudi okoli sebe in drugi ljudje me zanimajo. To se seveda odraža tudi na odru.
Čestitke, bili ste izbrani, da letos maja predstavite Slovenijo na Evroviziji. Svoj nastop na Evrosongu ste doma napovedali že pri petih letih. Vemo, da se skladba imenuje Veronika. Ali skladba govori o veliki in nesrečni ljubezni Veronike in Friderika II. Celjskega?
Pesem Veronika je bila navdihnjena z zgodbo o Veroniki Deseniški. V njej sicer ne nagovarjam nesrečne ljubezni oz. ob pisanju besedila nisem želela poudarjati vloge Friderika, temveč Veronike same.
Predvsem se mi zdi pomembno, da ljudje pri tem razumejo, da sem Veroniko želela postaviti v leto 2024 in da pesem ne bo dobesedna analogija Veronikinega življenja. S to pesmijo sem predvsem prišla v stik z Veroniko znotraj sebe.
Katera pa je vaša najlepša slovenska evrovizijska pesem, ki si jo lahko zavrtite večkrat in se je ne naveličate?
Težko bi rekla, da mi je katera najlepša. Na glasbo nikoli nisem gledala z vidika estetike. Glasbe nikoli nisem izrabljala le za to, da bi me pomirila ali pa v meni vzbudila prijetne občutke in se mi zdela lepa.
Verjamem, da je glasba mnogo več kot le to. V nas lahko vzbudi celo paleto čustev – tudi neprijetnih, ki pa so nujna za celovito doživljanje sebe in svojega okolja. Prva, ki mi sicer pade na pamet, je pesem Sebi izvajalcev Zale Kralj in Gašperja Šantla.
