Za marsikoga je Prekmurje “svet tam nekje daleč”. Nekateri si tega prečudovitega panonskega dela Slovenije še nikoli niso pogledali od blizu. Našo družino so prekmurske ravnice zasvojile že pred več kot petnajstimi leti in tja se pogosto radi vračamo. Vsakokrat nekam drugam, saj ko si tam, spoznaš, da ta košček domovine ponuja marsikaj.
Po razgled na prekmurski Triglav
Tokrat se podajamo na krožni izlet. Čeprav panonski svet še zdaleč ni tako visok kot gorenjski vršaci, pa kljub temu najdemo prekmurski Triglav. Tako namreč domačini imenujejo najvišjo točko Prekmurja. Naše potepanje se začne prav tam – na Sotinskem bregu, ki s 418 metri nadmorske višine še zdaleč ni visok, vseeno pa dovolj razgleden, da vidimo skrajni vzhod Slovenije ter sosednji Avstrijo in Madžarsko.
Na Sotinski breg gremo lahko peš iz vasi Sotina, od koder potrebujemo dobre pol ure hoje. Če želimo ta čas skrajšali, se do vrha zapeljemo z avtom. Na vrhu je postavljen ličen lesen stolp, ki je hkrati tudi zvonik. Od lani je postavljen nov, saj je bil predhodnik leto prej požgan. Vzpon po lesenih stopnicah je poplačan z lepimi razgledi daleč naokoli. Tukaj si privoščimo malico, saj je za nami dolga pot.
Izvir mineralne vode
Nato se z avtom zapeljemo v tri kilometre oddaljeno Nuskovo, kjer iz globin privre na dan slatinski vrelec. Ob cesti na urejenem parkirišču pustimo avto in sledimo kažipotu. Izvir mineralne vode je ena od naravnih lokalnih znamenitosti državnega pomena in je ne smemo spregledati.
Do urejenega izvira vodi čez leseni mostiček pot, ki je speljana mimo drevoreda starih vrb. Ob kamnitem izviru je urejeno leseno počivališče z mizo in klopco, ob njem pa je postavljena informativna tabla z zanimivimi podatki o slatini. Mineralno vodo poskusimo, vendar otrokom okus po železu ni ravno všeč.
Pot nadaljujemo mimo Ledavskega jezera, ki ga prečkamo v Krašcih, saj vožnja čez nasip ponuja enkraten pogled na umetno akumulacijsko jezero. Če se v teh krajih zadržimo več dni, lahko jezero tudi obhodimo, za kar potrebujemo dobri dve uri.
Največji grad na Slovenskem
Naš naslednji cilj je Grad, največje in hkrati najstarejše naselje na Goričkem. Prvotno je bilo poimenovano Gornja Lendava, od leta 1952 pa nosi ime po srednjeveškem gradu, ki leži na vzpetini. Avto pustimo na parkirišču pred Cerkvijo sv. Marije Vnebovzete in se po Graščakovi poti vzpnemo na grad.
Največji baročni grad v Sloveniji so začeli graditi v 11. stoletju, današnjo podobo je dobil z dozidavo in prenovo v 18. in 19. stoletju. Grad preseneti z nenavadno obliko notranjega dvorišča s 356 sobami. V grajskih prostorih je sedež Krajinskega parka Goričko, zraven pa so predstavljene delavnice domače obrti ter lokalne posebnosti parka.
Pogledamo še grajsko kapelo in vodnjak, potem se po isti poti vrnemo do cerkve. Le streljaj proč čaka največja zanimivost za otroke – doživljajski park Vulkanija. S krtkom Olijem se podamo na potovanje v globino goričkega ognjenika. Interaktivne vsebine, pot skozi lavino cev in spoznavanje nastanka vesolja od velikega poka do izoblikovanja osončja in Zemlje nas navdušijo.
Otrokom ravno to doživetje ostane najdlje v spominu. Skozi vulkansko pokrajino se lahko zapeljete tudi s turističnim vlakcem. Mi te ponudbe nismo izkoristili. Zagotovo pa se še vrnemo, naslednjič na 11 kilometrov dolgo Olijevo vulkansko peš pot.
Dan je prekratek za vse, kar Goričko ponuja, zato je priporočljivo, da načrtujemo vsaj eno nočitev.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
