Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 18. junija |
Aleteia logo
Poglobljeno
separateurCreated with Sketch.

“Če se hočemo boriti proti evtanaziji, moramo skrbeti drug za drugega”

Alex Schadenberg

Igor Vojinovič | Družina

Katarina Berden - objavljeno 31/01/24

"Predvsem pa vam dajem izziv, da skrbite drug za drugega, za bližnje, svoje sosede, saj bomo tako izkoreninili občutek zapuščenosti, osamljenosti, nekoristnosti, ki ljudi privede do tega, da se odločajo za smrt"

Alex Schadenberg je Kanadčan in eden največjih poznavalcev problematike evtanazije na svetu. Kot izvršni direktor vodi Koalicijo za preprečevanje evtanazije in po vsem svetu predava o nevarnostih, ki jih prinaša uzakonitev medicinske zastrupitve bolnih in ostarelih.

Tokrat je na povabilo Gibanja za otroke in družine, Pohoda za življenje in Združenja starih staršev prišel tudi v Slovenijo in spregovoril o tej pereči in aktualni problematiki.

Poleg njega je v pogovoru sodelovala tudi zdravnica dr. Bojanka Štern, specialistka javnega zdravja, ki je predstavila stališče medicinske stroke.

Pretresljivi primeri iz Kanade

Alex Schadenberg je nanizal nekaj šokantnih primerov iz Kanade, ki so se zgodili ljudem, ki sploh niso želeli zaprositi za možnost evtanazije.

  • 23-letniku iz Ontaria, ki je diabetik in posledično odvisen od inzulina, so odobrili postopek evtanazije. Rešila ga je mama, ki je sinovo zgodbo delila z mediji. Zdravnik si je zaradi medijskega pritiska premislil.
  • Invalid Amin Farsoud je kot brezdomec prosil za evtanazijo, saj ni imel več upanja. Resnični razlog ni bila invalidnost, ampak brezdomnost. Zanj so zbrali sredstva, da ima zdaj bivališče.
  • Organizacija Food Bank v Ontariu je poročala, da je kar nekaj njihovih prosilcev želelo zaprositi za evtanazijo zaradi revščine.
  • Kanadski veteran, ki je deloval v Afganistanu, je zaradi grozot, ki jih je doživel, razvil posttravmatsko stresno motnjo. Pomoč je poiskal pri kanadskem združenju veteranov. Namesto da bi mu pomagali, so mu ponudili evtanazijo.
  • Christine Gauthier, paraolimpijka in veteranka, je pri isti organizaciji prosila za pomoč, da bi v stanovanju dobila dvigalo, in tudi njej so ponudili evtanazijo.
  • Joan Rohoway je zbolela za rakom in izvedela, da ji zdravniki ne morejo več pomagati. Zdravnik jo je uvrstil na seznam za evtanazijo, imela je že datum, ne da bi v to privolila. Prišli so ponjo, da bi jo odpeljali, a so na srečo posredovali njeni otroci. Otrokom so očitali, da svoji materi ne pustijo umreti.
  • Rose Finlay se je poškodovala pri 17 letih, vendar nikoli ni prosila za pomoč. Končala je fakulteto, imela je službo, si ustvarila družino, rodila dva otroka. Lani je hudo zbolela in prosila za status invalida. Povedali so ji, da bo morala čakati 6 do 8 mesecev za odobritev, v 90 pa lahko pride “na vrsto” za evtanazijo.
  • Junija 2023 je Kathryn Mentler poiskala pomoč zaradi samomorilnosti. Povedali so ji, da v nobeni psihiatrični bolnišnici nimajo proste postelje in da lahko psihiatra dobi šele novembra. Kot hitrejšo rešitev so ji predlagali evtanazijo. Svojo zgodbo je delila z mediji, saj je bila popolnoma šokirana nad dejstvom, da so ji ponujali smrt, ko je sama iskala pomoč, da sploh preživi.
Jesus-Cross-crucifix
Preberite še:Neevtanazirani Bog

Kot je povedal Schadenberg, podatki kažejo, da je zelo majhen odstotek ljudi tistih, ki želijo evtanazijo zaradi fizične bolečine. Veliko več je tistih, ki se v resnici za to odločijo zaradi osamljenosti, zapuščenosti, brezupa, finančnih stisk …

Alex Schadenberg

Meje etike se pomikajo zelo hitro

Schadenberg je opozoril, da moramo zelo paziti, ko začnemo rahljati meje etike: “Samo ena meja je. Ali te ubijem ali pa te ne morem ubiti. Ko enkrat rečemo, da je v redu, če nekoga ubijemo, ostane samo še vprašanje, kdo bo ubijal in kakšen je razlog.”

Tudi dr. Bojanka Štern se sprašuje, kam gremo, če začnemo človeško življenje izražati v statistikah. Kot pravi, jo vse skupaj srhljivo spominja na nacistične ukrepe in delovanje zdravnika Mengeleja.

“Kot otrok sem večkrat razmišljala o teh dogodkih in bila prepričana, da se to ne bo nikoli več dogajalo, saj je človeštvo dobilo svojo lekcijo. Ko sedaj razmišljam o tem, kar se trenutno dogaja v kvazicivilizirani družbi, vidim, da se nismo nič naučili.”

Trenutna situacija, kot pravi, je popolnoma skregana z logiko odnosa do kaznjencev, ki smo jo pred leti sočasno sprejeli.

“Ko smo odločali o usodi najhujših kaznjencev, smo bili kar enotni, ko smo odpravili smrtno kazen, saj se nam je to zdela prava pot. Sedaj pa na enak način ljudem v stiski ponujamo pomoč pri samomoru. Družba, ki prestopi ta “Rubikon”, je po mojem mnenju izgubljena družba.”

Alex Schadenberg

Zdravniki in Hipokratova prisega

V Sloveniji zdravniki na začetku svoje karierne poti zaprisežejo pod Hipokratovo zaprisego, ki zdravnikom med drugim nalaga ohranjanje življenja (“Nikoli ne bom bolniku predpisal smrtonosne substance”).

Schadenberg je povedal, da v Kanadi in ZDA Hipokratove prisege ni več, dodal je celo, da v Kanadi prav nobena medicinska fakulteta od svojih študentov ne zahteva, da bi zaprisegli.

“Veliko ljudi se ne zaveda več dogodkov, ki so se dogodili še nedolgo nazaj. Nihče več ne daje pomena Hipokratovi prisegi, Helsinški deklaraciji in drugim pomembnim etičnim dokumentom. Več kot očitno se zgodovina ponavlja.”

Alex Schadenberg

Kaj lahko naredimo?

Vsi navzoči so poudarili, da je treba okrepiti paliativo, torej skrb za hudo bolne, starostnike in umirajoče. Potrebovali bi več hospicev, bolj dostopno in kakovostno možnost bivanja v domovih za ostarele. Izpostavili so tudi pomen pogovora o tej tematiki in izobraževanja otrok.

Schadenberg je spodbudil:

Smo sebična in individualistična družba, kultura smrti. Zato potrebujemo kulturne spremembe, ki pa jih bomo dosegli tako, da bomo veliko naredili, ne le govorili. Predvsem pa vam dajem izziv, da skrbite drug za drugega, za bližnje, svoje sosede, saj bomo tako izkoreninili občutek zapuščenosti, osamljenosti, nekoristnosti, ki ljudi privede do tega, da se odločajo za smrt.

Zdravnica Štern je še povedala:

“V Sloveniji imamo kvalitetna zdravila, ki lajšajo bolečino, omejujejo strah in depresijo, imamo tudi dotik. Imamo dotik, ki da umirajočemu do konca vedeti, da je tu, da smo z njim in da lahko spokojno odide, ko pride njegov čas. Nobeno drugo umiranje ni civilizirano umiranje.”

Dodala je še misel svojega profesorja slovenščine:

“Človek je pripravljen na smrt takrat, ko se počuti kot ladja, ki je prispela v pristanišče. Takrat je njegovo poslanstvo končano. Takrat je morje okrog njega umirjeno in takrat je pripravljen. In kdaj je ta trenutek, ve samo on sam. In mi mu moramo stati ob strani, ne pa ga potisniti čez.”

Tags:
bolezen
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.