Ko sem bila v srednji šoli, je moja mama nekoč v roke vzela knjigo enega svetovnih klasikov, ki sem jo brala za domače branje in začela listati po njej. Ob listanju in bežnem branju je rekla: “Zdaj, pri teh letih bi morali brati takšne knjige …” Takrat sem pomislila, zakaj odrasli v resnici ne berejo teh knjig; pri večini ostane le pri željah in dobrih sklepih.
Zdaj sem tudi sama mama srednješolcev in znašla sem se pred istim izzivom. Začela sem z branjem drame Henrika Ibsena, ki opisuje zanimivo psihološko in bivanjsko tematiko. Branje je bilo zanimivo, predvsem ko sem ugotovila, koliko prebranega sem lahko povezala z izkušnjami in preizkušnjami lastnega življenja in kako knjiga človeka sprosti. Na novo sem spoznala, da je knjiga pravzaprav nezamenljiva s čimerkoli.
Nismo narejeni za bliskovitost
Ko sem pozneje komu omenila, da berem knjigo, ki jo ima otrok za domače branje, prvo vprašanje ni bilo, katero knjigo berem ali kaj sem prebrala, temveč: “Ja, kdaj pa imaš čas še za to?” Ob tem se spomnim odgovora ge. Ksenije Benedetti, ki je nekoč rekla, da čas vedno je ali pa ga nikoli ni. Vse je stvar vidika in organizacije.
Tudi sama kot terapevtka občasno komu rečem, naj si beleži, koliko časa v enem dnevu porabi samo za brskanje po telefonu. Ko naslednjič pride z izmerjenim časom, običajno reče: “A veste, da mi je kar nerodno povedati. Sploh se nisem zavedal, da toliko časa porabim za to.”
Danes poudarjamo hitrost in jedrnatost kot vrednoti življenja. Knjige, v katerih se stvari dogajajo počasi, počasi, kjer se misel, opisovanje in dogajanje dolgo razvijajo, naj bi bile preveč dolgotrajne. Zakaj bi brali knjigo s tristo stranmi, če lahko temeljno sporočilo s ChatGPT izvemo takoj? Toda za takšno bliskovitost, v kakršni živimo, nismo narejeni. Naša telesa in možgani ne zmorejo sprejeti in predelati toliko dražljajev v tako kratkem času. Včasih povem, da so v Prešernovem času hodili peš iz Vrbe v Ljubljano.
Počasna hoja, dihanje, ritem, opazovanje narave, razmišljanje, predelovanje težav … Seveda ni bilo povsem idilično, pokaže pa nam, da danes v primerjavi z njimi dobesedno drvimo. In hkrati poslušamo, kako skokovito narašča število bolnih, izgorelih in vseh vrst duševnih bolezni. Psihologi, ki smo pred 20 leti še težko dobili službo, smo danes eden najbolj iskanih poklicev.
Umirjanje kot zdravilo
Mnogi, ki pridejo po pomoč, pogosto ne vedo, da so antidepresivi in terapevti pomoč in opora samo, dokler je najbolj hudo. Večino korakov na poti k zdravju, tudi težkih, mora človek narediti sam. Eden prvih in najpomembnejših je umirjanje hitrosti življenja. In branje je poleg hoje eden od blagih in prijetnih načinov, ki nas zna ustaviti.
Dogaja se ravno prav počasi, da človeka sinhronizira s tistim ritmom razmišljanja, čustvovanja in napredovanja, ki mu je naraven. Človek, ki že dolgo ni bral, bo imel na začetku željo, da bi preskakoval strani, in bo čutil telesno nestrpnost ob (pre)počasnem dogajanju. Ampak vztrajanje in pravzaprav novo učenje umirjanja in upočasnjevanja bo imelo zanj dolgoročno veliko korist.
Ko torej rečemo, da nimamo časa (za branje), je ravno pravi čas, da se začnemo ustavljati. Paradoksno se zgodi, da človek, ki se zna ustaviti, ima naenkrat dovolj časa – zase in za svoje bližnje. Kdor zmore brati knjigo, tudi če na začetku samo eno stran na dan, se zmore ustaviti tudi ob igri s kockami s svojim otrokom, ki kar traja in traja, a ju poveže, ali ob dragocenem pogovoru z mladostnikom, ob katerem mu da občutek, da se nikamor ne mudi.
Knjiga, ki je pregovorno učiteljica življenja, nam lahko pomaga, da bomo za svoj čas rekli, kako je bil lep, doživet in poln bližine.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
