“Postavi, Gospod, stražo k mojim ustom, čuvaj vrata mojih ustnic,” moli psalmist v Psalmu 141. Ker Kristus vabi svoje učence, naj bodo budni in pripravljeni v vseh okoliščinah, nepomembne molitve ni. Če je sv. Terezija Avilska rada govorila, kako se “naš Gospod suka med lonci in ponvami”, se prav tako gotovo sprehaja v kopalnici med brisačo in ogledalom.
Resnično ni nič zaman, če je to všeč Bogu. Claire de Féligonde iz francoskega podkasta Maman prie predlaga preprost vsakdanji opomnik, ki nam bo pomagal, da bomo skrbno pazile na svoje besede.
Ne smemo podcenjevati pomena njenega previdnostnega ukrepa. Apostol Jakob opozarja, da “le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti. Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, tako ne bi smelo biti.” (Jak 3,8-10)
Konkretno dejanje, ki pomaga oblikovati navado molitve
Kakšen je torej njen nasvet? Šminka.
Ker smo ljudje bitja iz mesa in krvi, potrebujemo konkretna znamenja in opomnike. Zato predlaga, da se navadimo tiho moliti v ta namen vsakokrat, ko si zjutraj na ustnice nanesemo šminko, bleščilo ali balzam – ali celo, ko si usta zgolj splaknemo z vodo.
Kar zadeva vsebino molitve, lahko preprosto ponovimo verz iz Psalma 141, ki smo ga navedli na začetku tega zapisa, ali kakšno drugo preprosto, kratko molitev.
To dejanje lahko ponovimo tudi vsakokrat, ko smo v skušnjavi, da bi izrekli zlo besedo. Naše dejanje bo tako delovalo kot obramba pred žalitvami, grobostjo, klevetanjem in lažmi. Povabilo nas bo, da vsak stavek, ki pride iz naših ust, izročimo Gospodu. Pomagalo nam bo tudi, da se bomo skupaj z učenci spomnili, kako “človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust,” (Mt 15,11).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
