Od prvih dni krščanstva so samostani stali kot neomajni varuhi znanja in kulture ter skrbno ohranjali in prenašali intelektualne in umetniške zaklade naših prednikov v veri. Te tihe ustanove, pogosto umeščene sredi mirne pokrajine, so bile od nekdaj goreče “valilnice” učenja in inovacij: spodbujale so tradicijo učenosti in umetniškega izražanja, ki bogati svetovno duhovno in kulturno dediščino.
Predstavljamo vam tri samostane, ki so stari več kot 1.000 let.
1
Benediktinska nadopatija Pannonhalma: spomenik madžarski dediščini
Prvi madžarski benediktinski samostan, opatija Pannonhalma, je bil ustanovljen leta 996. Ponosno nosi naziv najstarejšega neprekinjeno delujočega benediktinskega samostana na svetu in druge največje območne opatije na svetu – takoj za opatijo Monte Cassino.
Ta Unescov spomenik svetovne dediščine, ki stoji na vrhu hriba na zahodu Madžarske, ni zgolj ostanek iz preteklosti, temveč še danes tudi dejavno središče duhovnega in kulturnega življenja. V svojem sijajnem tisočletju je Pannonhalma ustvarila dediščino intelektualne odličnosti, saj je svetu dala priznane učenjake, pesnike in umetnike, ki so oblikovali madžarsko kulturo in evropsko kulturo na splošno.
Dragocena opatijska knjižnica vsebuje več kot 40.000 rokopisov in redkih knjig.
2
Opatija Montserrat: Vrata: svetišče duhovnosti in umetnosti
Opatija Montserrat že dolgo velja za romarski kraj: od blizu in daleč privablja romarje, ki iščejo olajšanje in duhovno obnovo. Opatija je bila ustanovljena v 10. stoletju na vrhu veličastne, 700 metrov visoke pečine na obrobju Barcelone v Španiji. Še danes velja za kulturno središče tega območja.
Srce duhovne privlačnosti opatije Montserrat je Črna Marija, češčen čudežni kip Božje Matere, ki obiskovalce očara s svojo skrivnostno lepoto. Umetniška dediščina opatije je prav tako vredna občudovanja. Menihi z Montserrata namreč skrbijo tudi za izjemen muzej, v katerem so na ogled dela velikih evropskih mojstrov vseh časov.
3
Samostan sv. Katarine: duhovna oaza Sinaja
Na razgibanem in vetrovnem Sinajskem polotoku stoji veličastni samostan sv. Katarine. To je najstarejši stalno naseljeni samostan na svetu in nekateri trdijo, da je njegov glavni oltar zgrajen prav na mestu, kjer je Mojzes našel goreči grm.
Samostan, ki ga je v 6. stoletju ustanovil cesar Justinijan I., hrani neprecenljive kulturne zaklade, med njimi tudi Sinajski kodeks, enega najzgodnejših in najpopolnejših izvodov Nove zaveze – in s tem eno najpomembnejših knjig na svetu.
V svoji dolgi zgodovini je samostan sv. Katarine služil kot zatočišče za učenjake in teologe, spodbujal neprekinjeno izročilo krščanske znanosti ter ohranjal intelektualno dediščino svojega območja in preteklih stoletij. V njegovi knjižnici so se po zaslugi skrbne predanosti menihov knjižničarjev skozi stoletja ohranili nekateri davno pozabljeni jeziki.
Ti trije samostani, ki presegajo celine in civilizacije, so trajno pričevanje o moči samostanstva. Poleg ohranjanja kulturne in intelektualne dediščine svojih območij navdihujejo številne generacije s svojo predanostjo resničnemu duhovnemu življenju in intelektualni odličnosti.
Danes, ko še naprej uspevajo v hitro spreminjajočem se svetu, so ti samostani mogočen opomnik za brezčasno vrednost duhovnega življenja, izročil in odgovornosti ter neskončno vrednost tovrstnih ustanov pri razvoju človeškega znanja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
