Starši nehote izrečemo besede, ki otroka ranijo. Nismo sicer namerno nerodni v izražanju, vendar kljub vsemu prizadenemo. Da bi se izognili bolečim besedam, moramo prilagoditi jezik odraslih. Zlasti kadar nagovarjamo najmlajše.
Izrečena beseda nam velikokrat prehitro zleti iz ust. Otrok drugače vidi stvari in jih drugače dojema, zato tudi sliši drugače. Navedeni stavki v otroku pogosto povzročijo stres. Bolje je otroku prisluhniti, kot pa ustvariti igro moči in kazni z navidezno avtoriteto.
Pogovor je vedno začetek, odskočna deska za razrešitev zahtevne situacije. Za začetek pogovora je treba najti ustrezne besede, da bo otrok sploh pripravljen spregovoriti o tem, kaj doživlja. Navajamo šest stavkov, ki po mnenju psihoterapevtke in svetovalke Isabelle Filliozat negativno vplivajo na otroka.
1
Nemogoč si!
Besede so zelo pogosto izrečene iz starševske nemoči. Starši so v stresu in se znesejo nad otrokom. Besedi sta izjemno grobi in strupeni. Otrok lahko ob tem zmrzne, izgubi mišični tonus, celotno njegovo telo obnemi. A že v naslednjem trenutku se telo prebudi in otrok postane agresiven. Ne bo sicer napadel staršev, temveč enega svojih bratov ali sester. Neprimerno vedenje je odziv na izjemen stres.
2
Izgini mi izpred oči!
To je zelo obremenjujoča izključitev za otroka. Izrek je dvojno negativen, pomeni “ko nisi dobro, te nočem ob sebi”. V trenutku, ko bi otrok najbolj potreboval starše, mu ti ukažejo, naj se osami. Aktivirajo se možganska področja za stres.
Mlajši kot je otrok, večjo potrebo po starševski bližini ima, da se zmore samouravnavati. Pred 13. do 14. letom otrok ni sposoben nadzorovati čustev. Ko ubesedimo otrokovo žalost rekoč: “Vidim solze teči po tvojih licih,” so že besede tiste, ki stkejo samouravnavanje otrokovih čustev.
3
Norčuješ se iz mene!
Možgani se po rojstvu počasi razvijajo. Otrok, star dve do tri leta, ne sliši zanikanja. Ko mu na primer rečemo: “Ne vstopaj v hišo z blatnimi škornji!”, bo slišal: “Vstopi z blatnimi škornji!” Pri tem bo gledal naravnost v starša, da se bo prepričal, ali se je ustrezno odzval na navodilo. Od trenutka, ko otroku nekaj prepovemo, obstaja tveganje, da bo otrok naredil prav to.
Starši imamo občutek, da prevzemamo nadzor, v otroku vzbujamo občutek strahu in sramu, a ga ne vzgajamo. Odnos med vzrokom in posledico ni definiran. Otrok bo ponavljal prepovedano, dokler ne bo obvladoval situacije strahu in sramu.
4
Nehaj tečnariti!
Ko se otrok razburja, je treba najti pravi vzrok ali resnično potrebo. Otrok nekaj sporoča. Na primer ko vztrajno prosi za gledanje risanke, to ne pomeni, da si tega globoko želi. V resnici prosi za povezanost, objem, da bi pomiril stres, da bi se možgani umirili. Glede na situacijo in otrokov značaj v takem primeru predlagamo krajši počitek ali zunanje igre.
5
Sedi!
Ena najboj strupenih besed, kar jih lahko namenimo otroku. Prisila k sedenju ga spravi v maksimalen stres, to zanj ni naravno. Otrok namreč potrebuje gibanje, tek, plezanje po drevesih, da se bo dobro počutil in izboljšal koncentracijo pri pouku. Gibanje zahteva pozornost.
Bolj ko otroka silimo, da naloge dela sede, večja žrtev stresa postaja z vsemi pridruženimi težavami. Vsak ima svoje želje, nekateri otroci lahko delajo stoje in si prilagodijo višino pisalne mize.
Stalno sedenje škoduje mišicam, presredku in hrbtenici. Otrok mora razvijati mišice za pravi tonus telesa in za zmanjševanje stresa. Tako poskrbimo za zdrav razvoj možganov in čustvenega uravnavanja.
6
Utrujaš me!
S temi besedami starši prenesemo lastno čustveno stanje na otroka in nanj prenesemo odgovornost za naše stanje. To je za otroka velik dejavnik stresa. Namesto da mu naložimo lastno utrujenost, mu lahko nakažemo počutje v slikah, na primer z magnetki na hladilniku. Sonce za dneve, ko je vse v redu, oblaček za trenutke, ko se počutimo nekoliko slabše in strelo za naporne dni. Otrok je naravno empatičen, razumel bo občutke staršev in se posledično tudi ustrezno odzval.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
