Pred kratkim je v Albaniji potekalo evropsko prvenstvo v nogometu za duhovnike, ki se je letos odvilo že šestnajstič. O tem, da se je prvenstva udeležila tudi slovenska ekipa duhovnikov, ki je zasedla deveto mesto, smo že poročali tukaj.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Sama sem spremljala vse tekme slovenske ekipe in ob tem razmišljala, kako velik blagoslov je za nas, da lahko vidimo (svoje) duhovnike igrati nogomet. Ne le zato, ker nam to prinese nekaj zabave in športnega adrenalina ob gledanju in navijanju, ampak predvsem zaradi nečesa drugega.
Ko sem (sicer prek spleta) spremljala tekme, sem se začela še bolj zavedati, da so tudi duhovniki samo ljudje, kar je mišljeno v zelo pozitivnem smislu. Zdi se mi, da smo do njih pogosto zelo zahtevni, jim težko odpustimo njihove napake in pozabljamo, da so zmotljivi, različno močni na določenih področjih in predvsem to, da so ljudje.
Ko igrajo nogomet, vidiš, da padejo, se udarijo, na žalost tudi poškodujejo, naredijo napake in tudi dobre odločitve, od katerih je odvisna cela ekipa, pokažejo svoja čustva – celo paleto – od vzhičenega veselja ob zadetku do razočaranja ob prejetem golu.
Lepo je bilo opazovati tudi ekipnega duha med duhovniki iste ekipe, ki so se med seboj spodbujali, se učili eden od drugega, se skupaj pripravljali na tekme, si kljub nekaj sekundam nejevolje hitro odpustili in se že v naslednjem trenutku spet skupaj borili za isti cilj …
Ker me je zanimala tudi perspektiva udeležencev prvenstva, sem prosila duhovnika Andreja Šegulo, ki je kapetan slovenske ekipe duhovnikov, da za Aleteio spregovori o svoji izkušnji in doživljanju evropskega prvenstva v Albaniji.
V nadaljevanju sledi njegovo razmišljanje:
“Po vseh teh letih smo postali ena velika družina”
Zame je evropsko nogometno prvenstvo v malem nogometu za duhovnike vedno doživetje. Sam sem bil na vseh, razen na prvih dveh. Če ne bi bilo dobro, verjetno ne bi “vztrajal”.
Eno je tekmovanje, drugo pa je druženje. Po vseh teh letih smo postali ena velika družina. Lepo se je srečati enkrat na leto. Lepo je poklepetati. Izmenjati izkušnje. Vsak izmed nas je vpet v kakšno izmed pastoralnih dejavnosti. Pa ne samo različna poslanstva, tudi različni konci Evrope: od Portugalske do Belorusije, pa od Poljske do Albanije. To je bogastvo, ki bi ga bilo škoda ne izkoristiti.
Slovenci smo po vseh teh letih realisti. Sodimo v zlato sredino. Ob prihodu na ljubljansko letališče je nekdo komentiral: “Kako vam je uspelo zasesti – dobesedno – zlato sredino? Osem jih imate pred seboj in osem za seboj.”
Izgubili smo samo eno tekmo (proti Hrvaški, ki je na koncu postala evropski prvak) in trikrat zmagali: proti Albaniji, Avstriji in Češki. Na igrišču se vsak po svoje trudi. Dejstvo je, da je nekaj ekip zelo močnih, pa nekaj takih, ki je premagljivih. Tak je šport, žoga pa je okrogla.
Evropsko prvenstvo in slovenska ekipa v fotografijah
Kako osmisliti poraz?
Včasih sem poraz razlagal “teološko”. Na nekem turnirju me je novinarka vprašala: “Ali boste danes vse zmagali – glede na to, da ste duhovniki in da je Bog na vaši strani?” Pa sem odgovoril: “Bog da poraz tistemu, za katerega ve, da ga bo najlažje prenesel, ki ga bo ‘zmogel …'” Če izgubimo, si “pomagamo” s to “teologijo poraza”.
Albanija
Vsako leto je ena izmed držav organizatorka. Letos je bila to Albanija. V kratkem času smo smeli pokukati v zgodovino in v življenje Cerkve. Pretresljivo. Vem, da smo se v šoli učili o Albaniji … pa o njenem diktatorju in o njegovi izjavi, da je Albanija ateistična država.
Bili smo tudi v muzeju sodobne zgodovine. Človeka kar srce zaboli, ko vidi, koliko so ljudje pretrpeli zaradi svoje vere, ljubezni do Kristusa. Ni bilo potrebnih velikih in dolgih pridig, da si začutil duhovni naboj, ki ga skriva ta dežela. Pa tudi življenje Cerkve.
Ko je padel komunizem – se je “vrnil” tudi Bog. Okoli 60 odstotkov je muslimanov … potem katoličani, pravoslavni, protestanti … Vse to je dokaz, da Boga ne moreš “ubiti”.
Anekdota s prvenstva
Ne vem, ali je anekdota – ampak simpatična prigoda. Ko smo pristali na ljubljanskem letališču, smo “pobrali” prtljago in se začeli pomikati proti izhodu. Zagledal sem carinika, ki je šel proti meni. Ne da sem se ustrašil, ampak res se mi ni dalo odpirati prtljage in razlagati, kaj imam in česa nimam.
Potem pa se je tako simpatično obrnilo. Ker smo bili v reprezentančni opravi, se je prismejal do mene in vprašal: “Kako je šlo, koliko tekem ste zmagali?” In postal sem športni “novinar”. Vse sem povedal. Koliko zmag, pa da smo igrali tudi z evropskimi prvaki in se kar dobro držali … Kovčki pa so ostali zaprti in “nedotaknjeni” (z vso vsebino).
