Francozinjo Saskio Lecocq je med sedmim in 12. letom zlorabljal njen že pokojni oče. Za Aleteio je spregovorila o svoji boleči zgodbi, ki danes prinaša pričevanje o zmagoslavju upanja in odpuščanja.
Fotografinja Saskia je stara 30 let, z možem Louisom sta si ustvarila družino z več otroki, “dveh na zemlji in dveh v nebesih”. Sama o sebi pove, da je “katoličanka, sicer ne od vedno, a dovolj dolgo, da ima trdno vero”.
Incest na skrivnem vsak večer
Saskia je odraščala s starejšim bratom, očetom in materjo. Mati je bila veliko zdoma, da bi poplačala moževe dolgove, je delala dneve in noči. Oče je bil telesno nasilen, alkoholik, diagnosticiran narcistični perverznež. Že od nekdaj se je v psihiatrični bolnišnici zdravil za bipolarno motnjo. Vendar Saskijina mati ob poroki o tem ni vedela nič.
Saskia je bila stara sedem let, ko so se preselili v večjo hišo: deklica, ki ji odslej ne bo treba več deliti sobe z bratom, je mislila, da sanja. Vendar so se sanje zelo hitro razblinile, začele so se zlorabe. “Od mojega sedmega do 12. leta se je vsak večer občasno telesno nasilje spremenilo v redno spolno nasilje. Sprva sploh nisem razumela, kaj se dogaja. Oče mi je rekel, da imajo tako očetje radi svoje hčerke in da sem lahko srečna.”
Kljub njegovim pojasnilom je čutila, da nekaj ni v redu. Nekega večera ga je rotila: “Očka, premočno me imaš rad, boli me.” Ko ga je Saskia začela več spraševati, je bila takoj deležna groženj. Ugotovila je, da se kaj takega po drugih domovih ne dogaja. Čeprav je bilo videti, da imajo očetje njenih prijateljic tudi radi svoje hčerke.
“Rekel mi je, da sem sama kriva, da se je vzburil, ker sem si oblekla krilo. Ampak osemletne deklice nikogar ne vzburijo, predvsem pa ne lastnega očeta.” Tišina jo je zgodaj prisilila, da je na otroških ramenih nosila odgovornost za povezano družino. Oče ji je namreč grozil, da bo zaradi nje razpadla družina, če bo spregovorila.
Bog se ji je zdel daleč
Ob nedeljah je šla Saskia k maši skupaj z materjo in starejšim bratom, ki je pri petih letih zaprosil za krst. Bil je premlad, da bi ga krstili skupaj s katehumeni, in prevelik, da bi zakrament prejel z drugimi otroki. Župnik mu je zato svetoval, naj počaka do devetega leta in medtem vsako nedeljo hodi k maši, da bo duša pripravljena. Tudi Saskia je hodila z njim. Oče, ki se je ukvarjal z okultizmom, ni hotel z njimi.
Od malega je torej vedela, da Bog obstaja. Bog “vsemogočni, ki jo ima rad,” kot ji je vztrajno ponavljala mati. “Nikoli nisem podvomila v njegov obstoj, toda zdel se mi je zelo daleč, tam zgoraj, jaz pa sem tu spodaj,” pojasnjuje Saskia.
Krst pri devetih letih
Z bratom se je pridružila skavtom, kjer je vztrajala naslednjih 20 let: opora v breznu njene žalosti. Pri devetih letih je z otroško dušo zaprosila za krst, ne toliko iz prepričanja, temveč bolj iz posnemanja starejšega brata, ki je ob svojem prejel darila.
“Ko se je začelo spolno mučenje, sem rotila Boga, naj me varuje. Klicala sem: ‘Pridi in reši me, zdaj!’ Toda nič se ni zgodilo in vsak večer se je ponavljalo. Zvečer po krstu, ko sem imela v glavi misel, da me je zakrament prenovil, sem očetu rekla ne in mu pojasnila, da me nima pravice umazati. Ampak to ni prav nič spremenilo.”
V jezi si je strgala križ in kričala k Bogu, da ne obstaja. Tistega večera je izjokala vse telesne solze in izmučena zaspala kar na tleh. Pet let je deklica vsak večer doživljala dotikanja lastnega očeta, do dne, ko je z urezom s koščkom stekla simulirala prvo menstruacijo. “To je bilo moje zadnje upanje, da se vse to konča: eno leto prej sem poklicala na številko za pomoč v stiski otrok, a so bili prepričani, da gre za potegavščino.” Globoko ponižana je bila prepričana, da ji nihče od odraslih nikoli ne bo pomagal.
Iz obupa v upanje
Ko so se starši pri njenih 16 letih ločili, je bila Saskia obupana. Ona, ki je molčala zaradi vseh očetovih groženj o razbitju družine, je bila uničena. Mladostnica je preživljala težko najstništvo. Skrušena v svoji ženskosti si je prizadevala, da ne bi bila videti kot dekle. Ni skrbela zase in sošolci so se grdo norčevali iz nje.
Neustavljiva življenjska potreba, da bi bila ljubljena, je mladoletnico vodila od moškega do moškega, ki jih je srečevala v nočnih barih. Ob njih je za trenutek pozabila na parajočo bolečino, ki pa se je spet pojavila ob sončnem vzhodu. “Vse življenje sem iskala ljubezen, iskala sem jo, vendar na napačnih poteh. Brezglavo sem se metala v naročja veliko starejših moških, za to sem celo sprejemala plačilo.” Sovražila je lastno žensko telo, samo zato, ker je ženska. Nenehno jo je obhajala misel: če bi se rodila kot moški, se ji nič od vsega tega ne bi zgodilo.
Ljubezen do gledališča in odra jo je vodila na prestižno šolo za umetnost in gledališče. Kot bi se hotela skriti in pobegniti v vloge, ki jih je igrala. V študentskih letih se je utapljala v alkoholu in malo tudi v drogah, da bi pozabila: “Prebijala sem se od nedelje do nedelje, dokler me niso vrgli iz šole.”
Pristala je na dnu: brez gledališča je nič in življenje nima več smisla. “Stara sem bila 22 let, želela sem umreti.” Odločila se je, da bo svojim dnevom naredila konec. Večkrat je poskusila končati življenje. Potem pa jo je neka misel zadržala. Ni hotela ubiti nekoga, ki ga ne pozna: “Sanjalo se mi ni, kdo v resnici sem.”
Da bi se našla in potem končala s tem, je odšla na Irsko z gotovostjo, ki jo je pridobila pri skavtih, namreč, da se v naravi ne da goljufati. “Po nekaj dneh,” se spominja, “sem kričala k Bogu, obtoževala sem ga, potem pa sem začutila globok mir. Prvič v življenju sem se počutila majhno, a ne strto. Vrnila sem se prepričana, da je življenje vredno, da ga živim.”
“Odpuščanje je možno, vendar je milost”
Saskia se je zavedala, da je rešena, vendar je trajalo še nekaj mesecev, da si je uredila življenje. Prijateljica jo je nekoliko po naključju povabila v Paray-le-Monial, kjer je izkusila globoko in močno Božjo ljubezen. Prenovljena je našla ravnovesje življenja, ki ga nikoli ni poznala.
Postopoma se je vrnila k Bogu in zavrgla svoje demone. Pri zboru, v katerem je pela, je srečala Louisa, ki je postal njen najboljši prijatelj. Prvič se je zaupala brez prikrivanja lastne bede. Louis je vedel vse o njej. Prijateljstvo se je počasi spremenilo: Saskia se je zaljubila. A zdelo se ji je nemogoče, da bi Louis do nje gojil podobna občutja in bi jo lahko imel rad z vso njeno preteklostjo vred. Ko ji je mladenič izpovedal ljubezen, so se ji ulile solze. Zaročila sta se.
Žena in mati ne okleva s pričevanjem o peklu, ki ga je doživljala. “Pripravljena sem podoživljati vse, kar sem živela, ker sem srečna, da sem ženska, kakršna sem postala. Kljub temu, da nikoli popolnoma ne ozdravimo. Globoko sem zaznamovana z vsem, kar se mi je zgodilo, in to me ovira v mojem vsakdanjem življenju. Vendar sem delala na sebi, da bi danes lahko o tem pomirjena spregovorila. Da bi pomagala drugim.” Z globoko gotovostjo Saskia prizna: “Nisem se pobrala sama. Bog me je rešil, me potegnil iz vode.”
Kako pa je z odpuščanjem? “Je možno, vendar je milost,” pravi Saskia. “Prišla sem do spoznanja, da ima moj oče večjo vrednost od dejanj, ki jih je zagrešil, in da ga ima Bog rad. Do njegove smrti in še zdaj nenehno molim zanj. Moje veliko upanje je, da v nebesih odkrijem, kdo v resnici je moj oče. Prepričana sem, da se bova prepoznala, v resnici: toliko svetih maš smo darovali zanj, da se mi zdi nemogoče, da se v nebesih ne bi srečala z njim. Na zemlji še lahko goljufamo, a komaj čakam, da ga objamem in prepoznam v dostojanstvu Božjega otroka, očiščenega greha.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
