Postni čas je edinstveno obdobje v cerkvenem koledarju, ki se osredinja na odmik od tega sveta. Kakor je Jezus odšel v puščavo, da bi molil, se tudi mi odpravimo v puščavo, da bi premislili o svojem življenju in stanju svoje duše.
Sv. Janez Pavel II. je v svoji postni poslanici leta 1980 še posebej poudaril, da je post čas, ko naj preverimo “zaklade” v svojem življenju:
Duh pokore in njeno udejanjanje nas spodbujata, da se iskreno ločimo od nepotrebnih dobrin in včasih celo od tistih nujnih, ki nam preprečujejo, da bi v resnici “bili” takšni, kakršne nas želi imeti Bog: “Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” Ali je naše srce navezano na materialno bogastvo, na premoč nad drugimi, na prefinjene načine prevlade? Če je tako, potrebujemo Kristusa, velikonočnega Osvoboditelja, ki nas lahko, če si tega želimo, osvobodi vseh vezi greha, ki nas stiskajo.
Sv. Janez Pavel II. nadaljuje s pozivom, naj ne le prepoznamo lažnih zakladov, ki se jih oklepamo, temveč naj se jih tudi znebimo:
Pripravimo se na to, da se bomo obogatili z milostjo vstajenja, in se znebimo vseh lažnih zakladov: materialne dobrine, ki jih ne potrebujemo, so pogosto pogoj za preživetje milijonov človeških bitij. Poleg tega na stotine milijonov ljudi poleg golega preživetja čaka, da jim pomagamo zagotoviti potrebna sredstva tako za njihov lastni polni človeški napredek kot za gospodarski in kulturni razvoj njihovih držav.
Na ta način lahko očistimo svoja srca z nepristranskostjo in dobrodelnostjo. Razdamo lahko svoje zaklade, da bodo drugi lahko uspevali.
Na začetku tega postnega časa se vprašajmo, kaj v življenju resnično cenimo, in se poskušajmo znebiti vsega, kar bi nas lahko oddaljilo od Boga.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
