Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 29. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Družina mi je dar in svetinja, sploh zato, ker nama otroci niso bili dani kar tako”

Ana Kac

Fotografija je last Ane Kač.

Urška Kolenc - objavljeno 25/02/24

"Vidim, kaj vse je že Bog naredil zame v tem življenju. Čudeži so, samo videti jih je treba"

Ana Kač se najprej opiše kot žena in mama, poklicno pa je psihologinja. Z možem sta poročena skoraj 18 let, otroci Lenart, Krištof Šarbel in Neža Pija so se rodili v razmiku pet let. “Vsak je bil zelo težko pričakovan,” poudari ob dejstvu, da je še štiri otroke izgubila in so v nebesih. Družina si je dom ustvarila v Celju, v župniji svete Cecilije, kjer se počutijo zelo sprejete in so povezani s tamkajšnjimi brati kapucini.  

So aktivna družina, ki čas rada preživlja v naravi. “Kot družina se najlažje srečamo in pogovarjamo na sprehodih, otroci nama takrat največ zaupajo. Skupni družinski sprehod je za nas prijeten dnevni obred.” Radi potujejo po Evropi, najraje v lastni režiji.

Ana Kac

Moža je spoznala na romanju

Ko se je pri 18 letih razšla s takratnim fantom, je pri babici v tedniku Družina naletela na oglas za romanje v Assisi. Najboljši prijateljici je iz obupa predlagala, da se prijavita in si tako zapolnita počitnice. Romanja se je udeležil tudi mladenič, danes njen mož, s katerim se je kmalu zapletla v pogovor. “Obiskovala sva isto gimnazijo. Takoj sva našla skupno temo, kar se je nato nadaljevalo. Ko smo se v skupini pogovarjali o zakramentih, je razlagal, kakšno poroko bo imel. Komentirala sem, da bo tudi moja taka. Vse bolj sva si postajala všeč in postala par.”

Njuno spoznavanje je trajalo štiri leta. Zgodaj sta se udeležila šole za zakon Najina pot in program dvakrat ponovila. “Bila sva res mlada, poleg tega pa smo bili fajn družba,” pojasnjuje.

Poročena pri 22 letih

Zakaj se poročiti mlad, smo povprašali Ano, ki je v zakonski stan stopila pri 22 letih, mož pa jih je imel 25. “Ko si mlad, si še bolj prilagodljiv. Midva sva v marsičem skupaj rasla, se oblikovala in razvijala drug ob drugem. Tudi mlad imeti otroke se mi zdi krasno. Pri sebi opažam, da imam drugačno energijo kot na primer pri 25 letih.”

Pomembno se ji zdi, da zakonca zaživita na svojem. “Midva sva od začetka živela stran od staršev, zase. To se mi zdi pomembna naložba, saj sva tako z blagoslovom Boga zgradila svojo skupnost, ki je še zdaj zelo trdna in lepa. Vsekakor se mi zdi poroka več kot samo papir. Predvsem v težkih trenutkih lahko živiš in črpaš iz tega zakramenta.”

Ana Kac

Trnova pot do otroškega joka

Takoj po poroki sta si želela ustvariti družino, a na otroke sta čakala kar nekaj časa. “Materinstvo je zame največji dar v življenju. Ves čas sem se čutila zelo poklicano k temu. Ampak ni šlo po načrtu. Z Bogom sem se veliko pregovarjala o tem, od kod huda vnema po materinstvu, pa mi ni dano.”

Eno leto ni mogla zanositi, nato sta se en za drugim zgodila dva spontana splava. “Zelo boli, ko ljudje sprašujejo, zakaj še nimata otrok, kaj čakata. Pri nama je bilo videti, kot da jaz iščem službo, mož pa dela magisterij. V resnici sva se s tem zamotila in sva si veliko bolj želela otroka. V vmesnem času moraš pač tudi živeti. In zaupati v Božjo previdnost in Božji načrt zate.” Po še enem letu je zanosila in rodila Lenarta.

SAD,COUPLE
Preberite še:Ko otroka ni in ni

Hude napovedi za drugorojenca

Strah jo je preveval tudi med drugo nosečnostjo, sploh potem, ko so prvi opravljeni pregledi in dodatne preiskave nakazovali na možnost, da bo imel otrok Patauov sindrom oz. 13 trisomijo, ki ji pravijo tudi trisomija smrti. Večina otrok umre pred rojstvom, kmalu po njem ali pa so hudo prizadeti. “Sama sem vedela, da bova obdržala otroka, ne glede na vse.”

Prek prijateljev sta izvedela za takrat še duhovnika Jošta Snoja, ki je bil na romanju v Libanonu in je domov prinesel olje, ki je izhajalo iz trupla svetega Šarbela. “Prosila sem za bolniško maziljenje in bila dvakrat maziljena s tem oljem. Hkrati sva opravila devetdnevnico in se čisto umirila. Mož se je s tem namenom postil.”

Na praznik Lurške Matere Božje je otrok med pregledom pokazal petko, kar je bilo zanju veliko znamenje, da bo vse v redu. “Upali smo dalje, ampak se do poroda ni točno vedelo, kako bo. V zraku je bila rahla negotovost. Rodila sem na praznik Srca Jezusovega, kar mi je bil še en dokaz Božje ljubezni. Krištof Šarbel je bil velik in težak, jaz pa sem porod prestala brez enega samega šiva.”

Še ena preizkušnja in odprtost za življenje

Po rojstvu drugega otroka je tudi njo doletela bolezen. “V dveh mesecih sem shujšala za 15 kilogramov in skoraj ostala brez las. Mislila sem, da se mi to dogaja zaradi dojenja, sprva znakov nisem jemala resno. Potem ko sem bila že čisto znervirana in nespeča, sem le šla k zdravnici. V eni uri sem dobila diagnozo povečanega delovanja ščitnice, hipertiroze. Dobila sem zdravila in bila po bolniškem maziljenju tudi ozdravljena.”

Kljub dvema zdravima otrokoma sta z možem močno čutila, da njihova družina še ni popolna. “Bil je močan občutek, da še nismo vsi in se še ne moreva kar zapreti za življenje.” Odpravili so se na družinsko romanje k patru Piju in se mu priporočili še za enega otročka. “Tam sem začutila globok mir in veselje. Spet sem zbrala moč in pogum za nadaljnjo odprtost za življenje, ki je bila potem hitro nagrajena.” Rodila se je Neža Pija.

Veliko stvari sem prilagajala – in jih še vedno – svojim otrokom. Družina mi je dar in svetinja, sploh zato, ker nama otroci niso bili dani kar tako. Skupni čas nam je zelo pomemben in dragocen.

Štirje otroci v nebesih

Na poti materinstva se je soočila s kar štirimi splavi. Vsi so bili nepojasnjeni in zelo zgodnji. Ob vsaki takšni preizkušnji sta se z možem še več pogovarjala in bolj povezala. “Najprej pa je bilo treba sprejeti, da to ni bilo v najini moči, ni bila najina krivda.” Pravi, da je po vsem težkem treba spet zbrati moč in pogum za naprej. “Težka stvar se mi zdi tudi ponovno odpiranje za življenje. Pri tem nikdar nimaš garancije, treba je zaupati in se vedno znova vreči v Božje naročje.”

Z otroki v nebesih ostaja povezana na poseben način. “Imajo imena, opravila sva krst želja. Datumov, ko se mi je to zgodilo, ne bom nikoli pozabila. Včasih je bilo ob teh dnevih posebej težko, zdaj, ko je preteklo že nekaj časa in imava tri zdrave otroke, je veliko lažje. Vsi naši živi otroci vejo za svoje angelčke v nebesih in jih poimensko poznajo, o njih se pogovarjamo.”

Ana Kac

Verjame, da lahko prek svoje zgodbe opogumi vse pare, ki še čakajo na naraščaj. “Meni je takrat največ dalo prav branje intervjuja z neko gospo, ki je imela tri splave, potem pa dobila tri otroke. Pred tem se mi je zdelo, da se to dogaja samo meni. Bolj ko se iskreno pogovarjaš o stvareh, vidiš, da nisi osamljen primer. Tega je ogromno.”

Vzgoja za dobroto in poštenost

Za svoje tri otroke si z možem želita, “da bi bili dobri, pošteni in kleni ljudje, da se ne bi vdali duhu tega časa in da bi bili izpolnjeni v vseh komponentah: duhovni, duševni in telesni”. Od njih ne zahtevata perfektnosti, trudita se prepoznati njihove talente in jih pri tem podpirati, “ampak ne na način, kakršen je duh tega časa, da bi kar naprej razvažala otroke na dejavnosti”.

Približati jim želita vero. “Midva tudi pred otroki spregovoriva o osebni veri, občutjih. Da ne hodimo k maši, kar je lepo, ampak se tudi pogovorimo, zakaj gremo. Ob postu in adventu si zadamo kakšen izziv. V adventu smo si zadali, da ne bomo zamujali k maši, v postnem času pa enkrat tedensko skupaj molimo križev pot.”

Povezanost z možem

Za svojega moža je neizmerno hvaležna. “Kljub uspešni karieri je zelo aktiviran oče. Povezan je z vsemi tremi otroki in vključen v vse: tako v vzgojo kot igro in učenje.”

Poleg redne molitve ob vsaki večji preizkušnji pri maši molita devetdnevnico ali se priporočita Mariji, ki razvezuje vozle. Vsako leto obnovita posvetitev vse družine Jezusovemu in Marijinemu Srcu. “Poleg tega greva na romanja, v zadnjih letih tudi na peš romanja. Iz Celja sva peš poromala na Ptujsko Goro, en dan sva si organizirala peš romanje na Brezje. Vsako tako romanje hkrati izkoristiva za vikend za naju, ko ves čas hodiva, se pogovarjava, moliva in imava jasen cilj z Marijo.”

Ana Kac

Svoj skoraj 18-letni zakon negujeta z rednim pogovorom, pomembne so jima tudi male rutine. “Vedno greva spat ob istem času, da imava zvečer še tiste pol ure, da se kaj pomeniva, skupaj zmoliva, da se slišiva in sva tam eden za drugega. Rada obiskujeva zakonsko skupino in enkrat letno duhovne vaje za zakonce.”

Po veliki Božji previdnosti sta med vsemi kandidati prav onadva postala lastnika parcele na obrobju mesta, kjer so si nato ustvarili nov dom. V ta namen sta veliko molila. “Zemljišče je stalo toliko, kot sva imela prihrankov od poročnih daril – do evra natančno.” Pomenljivo se ji tudi zdi, da prav pred njihovo hišo na ulici stoji božje znamenje. “Jezus nas gleda s križa,” pove z nasmehom.

Nova poklicna pot

Skoraj desetletnemu delu svetovalne delavke v šoli je pred kratkim pomahala v slovo in stopila na samostojno pot. V zadnjih letih se je dodatno izobraževala na področju psihoterapije, s svojim znanjem in izkušnjami pa želi pomagati otrokom, mladostnikom, njihovim staršem, nosečnicam in mladim mamicam. Njeno delo lahko spremljate na tej povezavi.

Prav vsak izmed nas je čudovito ustvarjen za poslanstvo, ki ga bi naj živel ali pa ki mu je namenjeno.

“Za ta korak sem se odločila predvsem zato, ker bi si želela pomagati bolj globinsko. Delo psihologinje v šoli je naravnano na ta način, da ne smeš posegati v posameznikovo družino – lahko pomagaš toliko, da se otrok dobro počuti in deluje v šolskem okolju. Kot psiholog pa večkrat vidiš tudi ozadje: da se starši ne razumejo, da imajo doma nenavaden način reševanja težav ali pa gre za neko nevrotično vedenje.” Hkrati opaža, da tako starši kot otroci ne znajo ceniti pomoči, ki jim pripada brezplačno.

“Upam, da bo pri tovrstnem svetovanju oz. psihoterapiji več priložnosti za dejansko spremembo v življenju posameznika. Hkrati si prizadevam za integrativno psihoterapevtsko smer, kjer je ena od treh pomembnih komponent tudi duhovna.” V svoje terapevtsko delo želi vključiti tudi živali.

Tags:
intervjupreizkušnje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.