Postni čas nas vabi k molitvi, miloščini in postu. V mislih imamo navadno telesni post, s. Marija-Irena in p. Miha pa izpostavljata, kako pomembno je, da prek telesa vstopita v post tudi duša in duh.
Čemu se odločiti za post v času obilja?
P. Miha: Postenje je zdravilni proces, ki traja nekaj dni in je pomemben, da se telo razstrupi in očisti. Post lahko začne vsak, končati pa ga ne more vsak. Potreben je nov odnos in način prehranjevanja, da človek ne gre v skrajnost. Post potrebujemo, saj nas obilje lahko vodi v otopelost. V želji, da se izognemo soočenju s stiskami, namreč zapolnimo čute z obilo hrane in pijače.
S. Marija-Irena: Post je proces darovanja stvari, ki so človeku dane. Ko vstopim v post, postajam vedno bolj občutljiv, pretočen za Duha. Bolj zaznavam, kaj človek ob meni v resnici potrebuje.
Kako post povezuje telo, dušo in duha?
P. Miha: Ker duhovno nismo zdravi, duševno ne zvozimo, fizično telo pa vse “pokasira”. V postnem času duševno in fizično telo marsikaj povesta, da bi mi to predali v duhovno telo – v molitev in češčenje.
S. Marija-Irena: Če nas post ne očisti na vseh treh ravneh, bo telo kmalu avtomatsko poiskalo pot do hladilnika ali katere druge stvari in sledilo bo razočaranje. To je tipična drža skušnjavca. Najprej ti reče, da zmoreš, potem pa te zapelje tako stran, da ti da za vedno občutek, da ti ne bo uspelo. Dovolimo, da Duh v nas narekuje, kaj je naša pot postenja.
Smo kristjani v današnjem času post odrinili iz svojega življenja?
P. Miha: Pri postu je bistveno, da se pretrga srce, da pride do ranljivosti. Ko v evangeliju Jezusu očitajo, da se njegovi učenci ne postijo, odgovarja: “Kako naj se svatje postijo, če je ženin med njimi.” Sveto pismo posta ravno ne propagira, saj je življenje dar, ki bi ga morali hvaležno uživati. Ker pa tega hrepenenja po Ženinu med nami ni, smo duhovno mrtvi in otopeli, potrebujemo post, da se to hrepenenje zopet prebudi.
Kako postenje vpliva na naše zdravje?
P. Miha: Post je molitev, krik fizičnega telesa. Če se lahko umaknem v proces, mu dam čas, da spregovori. Post je zdravilo, da ne potlačimo nemira, ki se pojavi iz potrebe trebuha po hrani in pijači. Pomaga nam, da se znamo boriti z grešnimi poželenji, ki so kot navada prišla v nas. Cilj askeze je, da postajamo neodvisni od svojih potreb.
S. Marija-Irena: Bolj ko smo očiščeni navlake, bolj postajamo pretočni za to, kar v resnici potrebujemo. Telo si vse zapomni in v času posta se v resnici očiščuje. Celice osvobodimo strupov. Telo nas vodi, da postanemo občutljivi za vzgib, ki se v nas začne, ta pa nas vodi v duševni post. Duhovna raven posta je ostati v spominu, kako nas Bog gleda.
Kako je s postom v Stari in Novi zavezi? Ali naš post gane Boga, da se nas usmili?
P. Miha: V Stari zavezi post razglasijo v stiski, ko se zavedajo, da se morajo spreobrniti k Bogu. Če se na preroško grožnjo po postenju spreobrnejo Ninive in dosežejo Božje usmiljenje, je gotovo v postu in molitvi velika moč. Zmotno pa je prepričanje, da lahko s katerokoli religiozno tehniko upognemo Boga, da sledi našim načrtom. Bog želi, da se s postom mi vrnemo k njemu, da odnos zaživi.
Jezusa je Duh odvedel v puščavo. Brez puščave ni posta, moramo se umakniti. Bistvo Jezusove preizkušnje je, ali bo gradil z Očetom ali po svoje. To se mora v postu dogajati tudi v nas.
S. Marija-Irena: Starozavezna drža je, da moram jaz nekaj narediti, potreben je človeški napor, da se me bo Bog usmilil. V Novi zavezi pa se Bog razodeva kot Sin, v njegovi srčiki je usmiljenje. Če hrepenim po odnosu z Njim, bom še bolj pretočna za milosti, ki jih v meni že razodeva. Starozavezna žrtveniška vloga posta v Novi zavezi preide v darovanjsko.
Kaj naj storimo, da bo post res rodoviten?
P. Miha: Povabljeni smo k radikalnosti. Dovolimo si biti rojeni od zgoraj, iz Svetega Duha.
S. Marija-Irena: Ne zadajmo si ogromno ciljev, ker nas lahko naenkrat samo spodnese. Izberimo si eno stvar in v njej ostanimo zvesti. Post naj me vodi k zdravi ponižnosti, da sem samo človek, da nisem Bog. Tako lahko padem, lahko sem ranljiva. To še ne pomeni, da me bo Bog izvrgel. Ko bom znala sprejeti svojo krhkost in nemoč, bom znala sprejeti to tudi pri drugem človeku.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
