Prvih nekaj dni ali tednov (odvisno od vztrajnosti posameznika) navadno v zagnanosti postne sklepe izpolnjujemo s precejšnjo lahkoto. Vsakemu pa se prej ali slej zgodi, da začetna motivacija popusti. Poleg naveličanosti, da določenih stvari ne smemo zaužiti ali početi, se navadno prikrade tudi dvom v samo smiselnost posta. Kot bi nekje v nas odzvanjalo vprašanje: “Zakaj sploh počneš vse to?”
In čeprav se morda zdi, da nam je “teorija” o odpovedih več kot dobro znana, obuditev odgovora na to vprašanje za nadaljevanje posta morda sploh ni tako zanemarljiva.
Duhovno zdravje
Ko se odločamo o odpovedih, navadno poiščemo tisto, česar je v našem življenju preveč ali nam v življenju dela težave. Čeprav postenje od hrane, še pogosteje pa od spleta in podobnih izumov sodobnega sveta (čeprav ne moremo reči, da ne pretiravamo tudi s hrano, tako po količini kot izvrstnosti), gotovo pripomore tudi k telesnemu in duševnemu zdravju, tiči smisel posta v neki drugi obliki zdravja: duhovnem zdravju.
Duhovno zdrav človek je, lahko bi rekli, tisti, ki živi resnico svojega življenja. Na to je lani na pepelnico, dan, ko se še posebej zavemo svoje majhnosti pred Bogom, spomnil papež Frančišek: “Vrniti se k bistvenemu, ki je Gospod. /…/ Predvsem se vrniti k resnici nas samih.”
Post nas spomni, “kdo smo in od kod prihajamo, vodi nas k temeljni resnici življenja: samo Gospod je Bog in mi smo delo njegovih rok. To je naša resnica. /…/ Mi smo iz zemlje in potrebujemo nebesa, Njega; z Bogom bomo spet vstali iz našega pepela, brez njega pa smo prah,” je povedal papež.
Spomladansko čiščenje
Namen postnega časa je duhovna priprava, da bi na veliko noč zares sprejeli veličino dogodka, ki ga praznujemo. To je veličina, da je Jezus vstal in smo mi vstali z njim – tako v dobesednem smislu, da bomo po smrti lahko tudi mi deležni nebes, kakor v prenesenem smislu, da nas Bog lahko dvigne iz življenjskih tegob.
V vsakdanjem hitenju in beljenju glave z obveznostmi pa je pač tako, da nam za sprejetje te resnice preprosto zmanjka možganskih in srčnih kapacitet, našo potrebo, da bi zadovoljili hrepenenje po nečem večjem, pa na hitro (ker je pač lažje in slajše) zapolnimo z raznimi razvadami. Te razvade pa nas delajo nesrečne, odtujene, zaprte vase in nas vodijo stran od Boga. Ravno nasprotno kakor Bog.
Zato je pomembno, da vedno znova delamo prostor za Gospoda. Odrekanje različnim stvarem je tako namenjeno spomladanskemu čiščenju, prevetritvi našega zaprašenega duhovnega podstrešja. Odstranjevanju tega, kar nas zasužnjuje in nam jemlje pozornost za Boga. Skratka, spreobrnjenju – obratu od nepomembnega k bistvenemu, iz smrti v življenje.
In ne, post nikakor ni namenjen napenjanju mišic, kako dobro nam gre pri izpolnjevanju težkih zahtev do sebe. Če mišico (duha) samo treniraš, ne daš pa ji hrane (Boga), se mišica ne bo krepila, ampak se bo prej ali slej poškodovala. Usmeritev na Boga se konec koncev ne zgodi na površini, ampak v tihoti srca.
Kruli, boli, skeli
Tako čiščenje, pri katerem ostajaš lačen, brez dnevne doze adrenalina, ki jo dajejo figurice, skakajoče po zaslonu, ali druge substance, ki vplivajo na možgane, gotovo ni prijetna. Tudi vmesna stopnja na poti spreobrnjenja je lahko precej neprijetna: postajati vedno bolj razgaljen, tudi z vsem, kar v življenju ni ravno na pravem mestu, lahko zelo boli.
A ravno ta lakota, želja po užitku, bolečina biti sam s seboj – nekakšna praznina, torej – je lahko najbolj zdravilna. Se največji premiki v življenju ne zgodijo ravno tam, kjer nas nekaj najbolj ščipa, najbolj boli, kjer je skušnjava največja? Ne zahrepenimo ravno takrat po nečem večjem, nečem odrešilnem – po Bogu? In a ni ravno ta špranjica priložnost za vstop Boga v naše življenje?
Lakota, neizpolnjene želje in bolečina lahko postanejo začetek naše večne velike noči.
