V osrčju španske pokrajine Extremadura stoji svetišče, ki ima že dolgo posebno mesto v srcih in dušah romarjev na Iberskem polotoku: kapela Guadalupske Matere Božje. Guadalupsko Devico sicer bolj povezujemo z Mehiko: tamkajšnji katoličani jo častijo kot zavetnico države in Cesarico vse Amerike; španski Guadalupe pa ima zgodovino, ki je za nekaj stoletij starejša od mehiške različice.
Začetki španskega Guadalupeja segajo v konec 13. stoletja, ko je pastir po imenu Gil Cordero med varovanjem svoje črede odkril nekaj nenavadnega na bregovih reke Guadalupe (znane tudi kot Guadalupejo) – od tod tudi ime Marijine podobe.
Med gostim rastlinjem je naletel na kip Device Marije, izklesan iz temnega lesa, ki je izžareval nekakšen sij svetosti in je takoj pritegnil njegovo pozornost. Pastir je bil prepričan, da so kip skrili med mavrskim osvajanjem Iberskega polotoka, in je svojo najdbo z veseljem delil s tamkajšnjo skupnostjo.
Glas o kipu se je razširil kot požar in kmalu so se na ta kraj začeli zgrinjati romarji, ki so molili za Marijino priprošnjo in blagoslov. Njihova gorečnost je dosegla novo raven leta 1340, ko je kralj Alfonz XI., ki je zmagal v bitki pri Río Salado (znani tudi kot bitka pri Tarifi) proti Mavrom, svoje zmagoslavje pripisal Marijinemu varstvu.
V zahvalo je naročil gradnjo velikega hieronimitskega samostana, v katerem naj bi stal dragoceni kip ter služil kot središče za romanja in duhovno rast.
Samostan, zgrajen leta 1389, je v naslednjem stoletju zacvetel: postal je svetilnik vere in učenosti, ki je privabljal učenjake in teologe iz vse Španije. Podoba Guadalupske Matere Božje, zaradi svojega temnega obličja ljubkovalno imenovane La Negrita (Mala črnka), je postala simbol španske istovetnosti in vir navdiha za cele generacije vernikov.
Ime Guadalupe in legenda o podobi
Etimologija imena Guadalupe je še vedno predmet razprave. Nekateri menijo, da izhaja iz arabske besede wadi in latinske besede lupus, ki pomenita reka oziroma volk – torej “reka volkov”. Ne glede na izvor je ime Guadalupe v Španiji, predvsem v pokrajini Extremadura, neločljivo povezano z marijansko pobožnostjo.
Zgodba o kipu je resnično legendarna. Starodavna legenda pravi, da naj bi podobo ustvaril evangelist Luka v palestinski kiparski delavnici v 1. stoletju. Skozi stoletja so jo častili v Ahaji in v različnih bizantinskih cerkvah. Papež Gregor Veliki je kip pozneje podaril sv. Leandru, nadškofu vizigotske Seville.
Leander jo je nato shranil v puščavnico na obrobju mesta, med mavrskim osvajanjem leta 711 pa so sevillski kristjani podobo skrili v škatlo ob reki Guadalupe, ki leži v hribovju Villuercas ob vznožju gorovja Altamira.
Legenda pravi, da se je Devica Marija trikrat prikazala pastirju Gilu Corderu in mu naročila, naj pokliče krajevnega škofa ter na mestu, kjer je bila najdena, zgradi cerkev. Škof, ki je sprva dvomil, je bil na koncu zaradi več čudežnih dogodkov prepričan v pristnost prikazovanja in se je skupaj z Gilom Corderom odpravil iskat Marijino podobo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
