Andrej in Alenka Jerman sta bila oba rojena v Argentini, v družini slovenskih izseljencev. Andrej je imel šest let, ko so se z družino preselili v Slovenijo. Alenka je to željo gojila dolgo, uresničila pa jo je sama, po koncu študija pred dobrim desetletjem.
Skupna izkušnja in argentinska kultura je del njiju in ju močno povezuje. Poročila sta se pred osmimi leti in imata štiri otroke: Laro (7), Petra (5), Nikolaja (3) in Filipa (2).
Kako sta se srečali vajini poti, se poznata še iz Argentine?
Andrej: Konceptualno se poznava že od malih nog, čeprav smo živeli zelo daleč narazen, oni v Buenos Airesu, mi v Barilochah in pozneje v Sloveniji. Vedno smo vedeli za Žnidarje, kjer imajo prvi trije otroci enaka imena kot prvi trije v naši družini.
Alenka: Jermanova mama nam je vsako leto poslala božično voščilo s posodobljeno fotografijo, da smo videli, koliko so zrasli Jermanovi otroci.
Andrej: Veliko več stikov nismo imeli, dokler ni Alenka kot spremljevalka slovenskim maturantom iz Argentine prišla na obisk v Slovenijo. Takrat sva se srečala in na novo vzpostavila stik.
Kaj vaju je navdušilo drug pri drugem?
Andrej: Meni je bilo vedno všeč, da sva se lahko skupaj smejala.
Alenka: Argentinci imamo poseben smisel za humor oz. če ga ni, je nekaj zelo narobe. Še pri poročilih se smejiš. Vse slabo, kar se tam dogaja, gre skozi humor. To je del kulture.
Andrej: Veliko je odtehtala tudi skupna izkušnja. V resnici se niti ne zavedaš, koliko te to v resnici zaznamuje …
Alenka: Ena zanimivost, ki smo jo izvedeli pozneje: najini babici sta bili, ko sta prišli v Argentino, sostanovalki. Zdaj sta že obe pokojni, a bili sta zelo veseli, da sta 70 let pozneje imeli skupno pravnukinjo. Če se vrnem k vprašanju: meni je to, da sem se zaljubila v Argentinca, dajalo občutek domačnosti. V Argentini smo le živeli drugače, imeli drugačne navade, urnike, kulturo, hrano …
Kako argentinska kultura odseva v vajini družini?
Andrej: Nimamo nedeljske goveje juhe in vsako jutro pijeva mate (argentinski čaj, op. a.).
Alenka: In vsaka štiri leta se spremenimo v strastne patološke nogometne navijače. Že otroci znajo navijaške pesmi (smeh). Ampak to je le na štiri leta, sicer ne gledamo nogometa vsak dan.
Andrej: Tega se ne da razložiti, to je treba doživeti. Kakorkoli, imava zelo podobno izkušnjo in težko bi našel koga, ki bi imel tako podobno družinsko, življenjsko zgodbo. Se pa doma pogovarjamo slovensko, ker mi ni naravno, da bi govorili in načrtno ohranjali španščino.
Alenka: Jaz sem z Laro kakšno leto še vztrajala in govorila špansko. A tudi meni to ni bilo naravno. Hudo mi je le, ker imajo otroci v Argentini bratrance in se z njimi ne bodo razumeli, ker se tudi tam slovenščina počasi izgublja.
Povezuje vaju tudi ustvarjalnost, ustvarila sta blagovno znamko Blagor z izdelki z versko vsebino. Kako se je začela ta zgodba, sta načrtovala podjetniški projekt?
Andrej: Res je, da podobno gledava na stvari in se o tem pogovarjava, a ta ideja je bila Alenkina. Sva pa imela podjetniško željo, da bi nekaj ustvarila.
Alenka: Po drugem otroku sem potrebovala še nekaj zunaj družine. Ponudila se mi je služba v manjši založbi, direktor mi je dal čas, da otroka uvedem v vrtec. Vendar je vmes on zbolel in pozneje umrl. Ker pogodbe nisem imela, je vse padlo v vodo. Drugih primernih služb ni bilo. Bila sem nekako prisiljena, da nekaj naredim.
Potem se je vse rodilo v eni noči. Zvečer sem prižgala svečko in prosila k Svetemu Duhu. In zgodilo se je vse: ideja, ime, logotip. Andrej me je podprl in mi pomagal pri organizaciji. Očitno je bilo namenjeno, zgodilo se je hitro in spontano … je Sveti Duh pomagal.
Posredno mi je koristilo tudi predavanje Jordana Petersona, ki sva ga poslušala ob njegovem prvem obisku na Gospodarskem razstavišču. Omenil je svoj program Understand Myself (razumeti samega sebe, op. a.), ki te z vprašanji pomaga postaviti na mesto, kjer si. On zagotavlja, da boš čez pol leta imel vse rešeno. Meni se je to dejansko zgodilo pol leta po tem, ko sem naredila ta program; spodbudilo me je k tej odločitvi.
Kako je steklo naprej, kako so nastajali izdelki?
Alenka: Vsak izdelek ima svojo zgodbo. Vsaka ideja se je rodila iz neke situacije. Ko sem za eno poroko iskala simbolično darilo, nisem našla ničesar, kar bi mi bilo všeč. In smo sami naredili žegen; tako je zrasla ideja, da bi ga oblikovali tudi za Blagor.
Idejo za solnico sem dobila, ko sem delala na tržnici in je bil poleg mene Ribničan. Medtem ko sem stregla turistom, sem pogledovala k njegovim izdelkom in tuhtala, kaj vse bi se dalo narediti s tem.
Ob pogledu na solnico se mi je utrnil citat: Vi ste sol zemlje. Kupila sem jih nekaj in smo poskusili. Ideje rastejo sproti. Stremimo pa k temu, da izdelki niso nabiralci prahu, temveč so uporabni, lepi in da nagovarjajo.
Kako pa vaju nagovarjajo oz. bogatijo?
Alenka: Zame to pomeni, da pridem v službo in tam odprem Sveto pismo. Kje bi še imela tako delo? Primora me, da berem Sveto pismo, spoznavam nove citate in svetnike, iščem, kaj že obstaja …
Zagotovo je v korist moji duhovni rasti. Lepo mi je tudi, da sem v službi, kjer teden začnemo s sveto mašo, to te umiri in postavi na mesto. Andrej pa, četudi v to delo ni toliko vpleten, dela za istega “Šefa”.
Andrej: Tudi na radiu imamo kapelo in teden začnemo z mašo. Taka služba ti lahko pomaga, da si s tem ves čas v stiku, lahko pa ima tudi nasprotni učinek – lahko je vsega preveč ali postane rutina.
Andrej, ti si bolj v glasbenih vodah, vodiš oddajo o sodobni krščanski glasbi, ki jo tudi ustvarjaš, zadnja leta si glavni motor Ritma srca … Je to tisto, kar ti je v duhovni navdih?
Andrej: Prej se temu nisem toliko posvečal, oddajo sem začel ustvarjati po spletu naključij – take oddaje prej ni bilo in tega mi je bilo škoda. Seveda ti je to lahko v velik navdih, a hkrati tudi past, da se naveličaš. Tudi ta glasba je lahko samo produkt nekega stroja, v Ameriki je to velik posel in gredo nekatere stvari precej po istih receptih.
Zagotovo pa mi pomaga k duhovni rasti, sploh ko iščem besedila in ugotavljam, koliko bogastva je v njih. Tudi jaz na koncu berem Sveto pismo in raziskujem stvari, ki jih sicer morda ne bi.
Je pa to glasba, ki ni le slavljenje, molitev, adoracija, temveč je lahko tudi dnevni spremljevalec.
Kaj so vajine prioritete v vzgoji?
Alenka: Rada se pohecam, da je to trenutno obdržati duševno zdravje …
Andrej: … in preživeti. (smeh)
Alenka: Malo za šalo, a v resnici je duševno zdravje zelo pomembno. Naše otroke čakajo drugačni izzivi, kot smo jih imeli mi. Predvsem mislim na ekrane in družbena omrežja. Pri mladih se že kažeta depresija in anksioznost kot posledica tega.
Zato si zelo prizadevava za prisotnost, pristnost, da si povemo stvari, ki jih čutimo. Da se naučijo regulacije čustev in lastnih odzivov. Da spoznajo, da v življenju ni vedno le lepo. Da čutijo, da jih imava rada tudi, ko ni vse v redu.
Vsak dan imamo skupno večerjo, to je čas, ko smo skupaj za mizo, molimo, se pogovarjamo, včasih tudi kaj sporečemo. Tega obreda ne izpustimo. Če je kakšen sosedov otrok na obisku, vključimo še njega.
Dragocen je tudi čas pred spanjem, takrat se rodijo najboljša vprašanja in pogovor o tem, kaj je bilo dobrega in slabega čez dan, za kaj smo hvaležni in za kaj prosimo. Takrat npr. izveš, zakaj se je nekdo tako obnašal ves dan. Upam, da nam bo to pomagalo za odnos za naprej.
“Če med nama škripa, trpi vsa družina,” si, Alenka, dejala v pogovoru za Aleteio. Kako skrbita drug za drugega, da ne zaškripa?
Andrej: Vlij mi olja … (zapoje v smehu, op. a.). Zakonska skupina je zagotovo nekaj, kar naju spodbuja, da se pogovarjava o stvareh, ki se jih sicer verjetno ne bi. Ko to podeliš v skupini, spoznaš, da imajo tudi drugi težave. Ni spontano, je pa učinkovito.
Alenka: Meni osebno pa je najboljša preventiva humor. Dokler je energija in potrpljenje, se malo pohecava in ventili popustijo.
Andrej: Humor je dobro zdravilo za marsikaj, da tudi med vrsticami kaj poveš.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
