Predstavljamo zgodbo deklice Anne-Gabrielle Caron iz Francije, ki je živela le osem let, a v tem kratkem času s svojim življenjem in potrpežljivostjo oznanjala Božjo ljubezen.
Miroljubna, a vesela deklica
Anne-Gabrielle Caron se je rodila 29. januarja 2002 v francoskem mestu Toulon. Že kot malčica je kazala zrelo osebnost in veliko ljubezen do bližnjih in Boga. Bila je mirna in sramežljiva.
Ko je bila stara dve leti in pol, so krstili njenega mlajšega bratca. Ko je deklica vstopila v cerkev in zagledala ogromen križ, je spustila babičino roko in dejala: “Jezus, Jezus. Zelo ga boli, jaz ga bom potolažila.”
Anne-Gabrielle je znala biti po drugi strani tudi zelo živahna in otroško iskriva in vesela. Ker je odraščala v katoliški družini, se je že zgodaj naučila žrtvovati za druge in ljubiti Jezusa.
Bolečina v nogi in težka diagnoza
Mama Marie-Dauphine se spominja, da je deklica od nekdaj rada hodila. Julija 2008 se je skupaj s starši in mlajšima sorojencema odpravila na izlet v Alpe, božič istega leta pa je preživela pri babici in dedku, maminih starših. Dvakrat so opazili, da šepa. “Mislili smo, da oponaša mojega očeta, ki je nekaj mesecev pred tem utrpel možgansko kap. Okarali smo jo, ona pa na to ni rekla nič.”
Anne-Gabrielle je od takrat naprej hodila vedno bolj počasi in še naprej šepala, zato so jo poslali na rentgenski pregled, ki je pokazal, da ima zlomljeno nogo. Zdravniki so povedali, da se bo stanje popravilo, če bo jemala protivnetna zdravila, toda bolečina se je samo še stopnjevala, deklica pa je vsako noč kričala od bolečin.
Znova so jo odpeljali k zdravniku in ko je ta položil roko na njeno nogo, je začutil, da je bila povsem vroča zaradi bolečin. Od tam naprej se je vse odvijalo zelo hitro: obisk pri ortopedu, pregled z magnetno resonanco …
Že naslednji dan je starše poklical ortoped in jim sporočil, da ima hči maligni tumor, podrobnejše preiskave pa so potrdile zelo slab scenarij: Ewingov sarkom – izjemno agresiven tumor, ki večinoma prizadene kosti medenice in nog. Zdravniki so družini povedali, da deklica ne bo nikoli ozdravela.
Na večer prve kemoterapije, ki jo je prejela marca 2009, je deklica vprašala mamo, ali bo umrla. Mama Marie-Dauphiene tako povzema te trenutke:
“Povedala sem ji, da bomo naredili vse, kar lahko, da jo pozdravimo, vendar jo bo morda dobri Bog poklical nazaj k sebi. Nekaj časa je bila tiho, še zdaj jo vidim, kako je ležala na postelji v tišini, nato pa je rekla: ‘Vesela sem, če bom umrla, saj bom z Gospodom.'”
Boj za dobro
Dekličini bližnji so bili velikokrat deležni znamenj ljubezni, tolažbe in nesebičnosti, ki jim jih je namenjala Anne-Gabrielle. Večkrat je ponavljala: “Zakaj se obremenjuješ? Samo prosi dobrega Boga,” ali pa “Vem, da bo vse v redu, ker bo Bog poskrbel.”
Njena dobrota pa ni sijala le skozi besede, ampak tudi skozi konkretna dejanja. O tem priča njena mama:
“Vedno je tako lepo govorila o vseh ljudeh. Enkrat sem jo vprašala, zakaj želi na obisk povabiti deklico, ki do nje ni bila najbolj prijazna. Odgovorila mi je: ‘Če jo povabim, ne bo več nesrečna, postala bo prijazna.’ Nikoli ni dovolila, da bi pogovor skrenil s prave poti – to je veljalo za njene pogovore in tudi pogovore odraslih oseb. Nekoč je bila ob meni, ko sem klepetala s prijateljico in opravljala ljudi, ki jih nisem imela preveč rada. Anne-Gabrielle mi je rekla z zelo resnim tonom, ki ga prej nisem nikoli slišala: ‘Nisem prišla sem, da bi to poslušala.’ Jasno je bilo, da je zavračala greh.”
Pozornost, ki jo je namenjala drugim, je bila zanjo nekaj popolnoma naravnega, še posebej pozornost do njenih sorojencev, ki jim je namenjala ogromno časa in jim podarila vse svoje igrače in sladkarije, ki jih je prejela v bolnišnici.
Ljubezen do Boga
Zadnje dni življenja je vsakodnevno prejemala sveto obhajilo. Ležala je na postelji s sklenjenimi rokami. Po obhajilu se je poglobila vase in molila. Njena mama se spominja, da je bila v teh trenutkih prisotnost Boga močno otipljiva.
Duhovnika, ki sta jo spremljala med boleznijo, sta povedala, da se nista čutila vredna sedeti ob njej in da še nikoli nista videla otroka, ki bi dosegel tako stopnjo ljubezni do Boga.
Anne-Gabriele je v svoj dnevnik dan po prejemu prvega svetega obhajila (7. junija 2009) zapisala:
“Včasih si rečem, da mi dobri Bog nalaga veliko: žalost, kemoterapije, bolečine. Rada bi vedela, zakaj si je zbral ravno mene in ne koga drugega. Res je veliko. A vse to sprejemam. Moj Bog, ljubim te.”
Trpljenje za Boga in druge
Zadnje mesece življenja je močno trpela, njeno telo je slabelo. Prek bolečine se je zbližala s trpečim Jezusom. Njena mama pripoveduje, da je nekajkrat našla križ iz bolniške sobe na stranišču. Deklica ji je rekla: “Oprosti. Tako zelo me je strah bolečine, da s seboj vzamem Jezusa, močno ga stiskam k sebi in si rečem, da je tudi njega zelo bolelo in mi bo pomagal.”
Svoje trpljenje je hotela darovati za druge. Nekega dne, ko je bila v hudih bolečinah, je bilo v sobi slišati pogovor med njo in njeno mamo:
“Mami, morda boš videla, da bom zelo omotična. Dobrega Boga sem prosila, naj name prenese trpljenje vseh otrok v bolnišnici.”
“Oh, draga. Se ti ne zdi, da že tako dovolj trpiš?”
“Res je, mami. Ampak ni mi težko tako trpeti, če njim ne bo treba.”
Mama pravi, da je ostala brez besed. “Tistega dne sem razumela, da so bila nebesa odprta zanjo in da je že svetnica.”
V zadnjih dneh so družino klicali bližnji in izročali svoje namene, da bi jih Anne-Gabrielle ponesla pred Boga, saj je želela v molitvah izročati grešnike. Kadar je molila za težke grehe, je vidno trpela. Ko so ji starši predlagali, naj opravi devetdnevnico za duše v vicah, je rekla, da lahko, vendar še raje to naredi za uboge grešnike.
Nekaj dni pred smrtjo je doživela kap, nekaj ur pred tem pa je Marijo v molitvi prosila odpuščanja za vse tiste, ki jih je kadarkoli prizadela: “Mislim na vse tiste, ki sem jih prizadela in katerih ne morem prositi odpuščanja. Obžalujem, da jih nisem mogla prositi, naj mi odpustijo.”
Vira: spletna stran Our Lady of Gifts in ameriška izdaja Aleteie.
