Pred dnevi je Papež Frančišek v okviru postne pobude 24 ur za Gospoda vodil spokorno bogoslužje v rimski župniji sv. Pija V. in spovedal tudi nekaj vernikov. Ob tem je zbranim spregovoril o pomenu spovedi. Prav ta zakrament ga je popeljal v duhovništvo.
“Na praznik svetega Mateja leta 1953 je mladi Jorge Bergoglio, star 17 let, na prav poseben način izkusil ljubečo navzočnost Boga v svojem življenju. Po spovedi je čutil ganjenost v srcu in bližino Božjega usmiljenja, ki ga je s pogledom nežne ljubezni klicalo v redovno življenje po zgledu svetega Ignacija Lojolskega,” so papeževo izkušnjo predstavili na vatikanski spletni strani.
Papež Frančišek je pravzaprav že večkrat javno pripovedoval o tej prelomnici v svojem življenju, ki se je zgodila 21. septembra 1953, na praznik evangelista Mateja, ki je v Argentini sovpadal z dnevom študentov. “Pripravljal sem se na piknik s prijatelji. Šel sem mimo cerkve in vstopil (…) ter začutil željo, da bi se spovedal. Ne vem, kaj se je zgodilo, niti kako dolgo je trajala spoved. Toda vstal sem, se vrnil domov in malo po malo sem spoznaval, da me Bog kliče,” je povedal v knjigi Od ubogih do papeža, od papeža do sveta.
Bergogliove solze
Mladi Jorge Mario Bergoglio duhovnika spovednika, ki je bil nekdanji gledališki igralec, prej ni poznal. Po rodu iz province Corrientes je bil v argentinski prestolnici na zdravljenju levkemije. Njegova služba spovednika v cerkvi sv. Jožefa, ki se nahaja na aveniji Rivadavia, ki se razteza na 35 kilometrih in prečka ves Buenos Aires, je bila torej začasna in naključna.
“Deset mesecev po najinem srečanju je umrl. On je bil tisti, ki me je vodil, tisti, ki mi je pomagal. Še naprej sem ga videval,” se spominja papež Frančišek. “Po njegovem pogrebu sem prišel domov in veliko prejokal. Bil sem obupan, počutil sem se zapuščenega. Vedno se bom spominjal teh solz. Potem je šlo počasi naprej. Gotovost pa je prišla tistega dne, 21. septembra 1953. Gotovost daru,” z razorožujočo iskrenostjo papež Frančišek piše v knjigi.
Mladi Jorge Mario Bergoglio je kljub spoznanju nadaljeval s študijem kemije, dokler ni leta 1956 vstopil v semenišče in se nazadnje zaradi resnejših zdravstvenih težav odločil za jezuite.
Po dolgem usposabljanju v Družbi Jezusovi je bil posvečen v duhovnika šele leta 1969, skoraj 16 let po svojem klicu. Ob tem je imel tudi obdobja dvomov. Priznal je, da je podvomil o svoji poklicanosti, potem ko sta ga ganila “lepota in intelektualni sijaj” mlade ženske, ki jo je spoznal na poroki, ko je bil semeniščnik. Nazadnje je ta dogodek ostal le spomin na konec njegovega mladostniškega obdobja.
Papež že od začetka svojega papeževanja rad obuja spomine na svoj klic v duhovništvo in vabi vse posvečene osebe, naj se spomnijo “trenutka prvega klica”, ki je dal smisel in doslednost njihovi poklicanosti. Duhovniško ali redovniško življenje ne more biti rezultat “kariernega načrta” ali ambicije, ki jih načrtujejo drugi, nenehno poudarja, ampak je predvsem posledica osebnega srečanja z Gospodom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
