Preden sem začela pisati, sem se pokrižala: naj bo vse v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Očeta, ki varuje, Sina, ki odrešuje, Svetega Duha, ki prenavlja. Kar naenkrat imam nepremagljive, neprecenljive spremljevalce!
Znamenje, ki varuje
Pa mi recite, ali ne bi hoteli najboljšega spremstva za svoje otroke? Gotovo mi pritrjujete. A ker vaša roka seže samo kakšen meter daleč, Bog pa jih bo spremljal povsod, vas vabim, da jih vsak dan pokrižate.
Morda pred spanjem ali zjutraj – vsak bo našel svoj način in čas. Pomembno je le, da jih pokrižamo in izročamo v roke Očeta, ki skrbi za nas, Sina, ki nam daje zgled, kako živeti, in Svetega Duha, ki vsak dan vse dela novo.
Kaj, kdaj, koga pokrižamo?
Ob začetku vožnje v avtu.
Pred obrokom.
Ko nas je zelo strah in se res moramo prebuditi v zavedanje, da nas varuje Oče, spremlja Sin, poživlja Sveti Duh.
Prvi dan vrtca, prvi dan šole, prvi dan nove službe.
Pri nas na Vipavskem ob začetku trgatve ter sploh ob začetku velikih kmečkih opravil.
Ko jih zbrano pokrižamo, otroci začutijo slovesnost trenutka, da se dogaja nekaj velikega. Križ je simbol, da nas Bog varuje pred zlom. Spomnimo se, kako so v zgodovini odrešenja določena znamenja obvarovala izvoljeni narod:
To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas. (2 Mz 12,10-14)
Ali mi nismo izvoljeni narod, Božji otroci? Smo! Kakor otroci starše zaupljivo kličejo na pomoč, tako smo tudi mi poklicani, da kličemo Boga, naj bo navzoč v naših življenjih, naj nas blagoslavlja, vodi, prenavlja. Križ je znamenje, ki nas spominja na to zavezo z Bogom, ki mu odpira vrata naših domov in naših src.
Je križ, če ni križka
Spomnim se, ko se je naš prvorojenec v tretjem razredu prvič sam od doma odpravil peš k verouku. Kar daleč je to, skoraj dva kilometra, čez polja, mimo hiš, v hrib. Kako me je skrbelo: kaj, če se izgubi, kaj, če ga ugrizne kakšen pes ali mu zdrsne …
Moj nemir se je stopnjeval, dokler ga nisem v duhu pokrižala in v mislih prosila Boga in Marijo, naj ga spremljata in varujeta. V moje srce se je naselil mir.
Sedaj so že veliki. Tako veliki, da mi tudi oni lahko zvečer dajo križ na čelo. Silno jim je všeč, ko sem jih pred nekaj leti sama prosila, naj me pokrižajo. Tudi mame potrebujemo, da nas kdo pokriža. In otroci morajo doživeti, da tudi oni v ta svet lahko prinašajo Luč. Ta mali večerni obred je priložnost, da se jih fizično dotaknem in jim potem še šepnem: “Krasen/-na si. Rada te imam.”
Dragi starši, da bo čim manj križev: pokrižajte svoje otroke. In če imate to srečo, da je vaš zakonec veren, pokrižajte drug drugega. Ker je to največ, kar lahko naredimo v odnosu: kličemo drug na drugega varstvo Očeta, navzočnost Sina in moč Svetega Duha.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
