Aja Ana Jelaska je srednja medicinska sestra, trenutno zaključuje pripravništvo v Univerzitetnem kliničnem centru. Zelo veliko ji pomeni delo z ljudmi, saj jo to izpolnjuje in daje smisel njenemu življenju. V vsakem človeku poskuša videti Jezusa in ga imeti ves čas v ospredju. Zelo rada dela z otroki, še raje pa s starostniki, ob katerih se vedno dobro počuti.
Veliko ji pomeni, ko se lahko postavi za pravico in resnico in ponosno zagovarja prave vrednote, ki v življenju največ štejejo: Bog, življenje, družina.
Čuti tudi veliko ljubezen do domovine, Slovenija ji veliko pomeni in je zelo ponosna, da živi v tako lepi državi, ne glede na to, kaj se tu dogaja, je ne bi zapustila. Zelo jo je zaznamovala prostovoljska izkušnja v sklopu programa POTA, ko se je odpravila v Ukrajino.
Kadar potrebuje čas zase, se rada odpravi v hribe ali na sprehod, kjer se vedno umiri in včasih zmoli rožni venec, veliko ji pomeni tudi čas pred Najsvetejšim. Skupaj s prijateljicama ustvarja profil blagoslovljen.si, ki je namenjen oznanjevanju in pričevanju Božje ljubezni.
Zakaj ste se odločili za poklic medicinske sestre in kaj vas pri tem delu, za katerega si lahko le predstavljamo, kako težko je, navdihuje in navdušuje?
Ko sem se odločala za svojo pot, nisem vedela, ali naj se odločim za gimnazijo ali srednjo zdravstveno šolo. Odločila sem se za slednjo, saj sta bili tam tudi moji sestrični. Bolj ko smo začenjali s prakso po klinikah in domovih, bolj sem vedela, da je to to.
Predvsem to, da pomagaš ljudem in zanje nekaj dobrega narediš, je tisto vodilo, ki me vedno spremlja. Čeprav je fizično in predvsem psihično zelo naporno, me navdihuje hvaležnost pacientov, ki seva iz njihovih oči, besed in stiska rok.
To mi daje zagon za naprej in zaradi tega vem, da sem na pravi poti. Vse, kar doživim ob bolnikih in sodelavcih, je bolj pomembno in mi bolj ostaja v spominu kot pa utrujenost. Hvaležna sem, da lahko veliko naredim za bolnike.
Predvsem mi ostaja v spominu objem neke pacientke, ki je bil res pristen, poln hvaležnosti. Take situacije te dvignejo, ko je težko.
Velikokrat pacienti razvijejo tesen odnos z medicinskimi sestrami. Je tudi pri vas tako?
V bistvu smo ves čas ob njih. Sama sem taka, da se zelo hitro navežem na ljudi. Če so umirajoči, mi ni ravno vseeno, težko zadržujem solze, je velik izziv. Zelo lepo je delati z bolniki, če pa imaš poleg še dober tim, je to še dodaten plus, saj se med seboj podpiramo, si pomagamo.
Ob bolnikih velikokrat ozavestim, kaj je v življenju zares bistveno. Učijo me, da tudi v preizkušnjah upaš in zaupaš.
Kakšen je vaš “filter”, da stvari, ki se zgodijo v službi, ne nosite domov?
Tudi če si že vrsto let v zdravstvu, ne smeš postati brezčuten, je pa dobro, da znaš potegniti mejo, da situacij iz službe ne nosiš domov in stresa ne preneseš na domače. Predvsem mi pomagajo pogovori z duhovnim spremljevalcem ali pa s prijateljicami in starši.
Po službi grem večkrat v kapelo v Kliničnem centru in pred Jezusa odložim vse te stiske. Imam težavo, ker imam večino časa občutek, da bi lahko naredila še več. Zato se zdaj učim prepuščanja, da si rečem, da sem naredila, kar sem lahko, za preostalo pa naj poskrbi Jezus.
Veliko vam pomeni delo z ljudmi, zanje radi storite kaj dobrega. Kako to svoje načelo vključujete v vsakodnevno življenje?
Trenutno je zadnjih nekaj mesecev to predvsem služba. Trudim se videti Jezusa v vsakem človeku, tudi na ulici se poskušam nasmehniti neznancu ali brezdomcu, ker vem, da jim to veliko pomeni. Namenim jim tudi kako prijazno besedo ali pozdrav. Poskušam si vzeti čas za ljudi, tudi če imam veliko stvari. Včasih je dovolj že ena lepa beseda, pozdrav, dotik, stisk roke.
Ko ne gre, da bi se s kom srečala, si vzamem čas vsaj za telefonski pogovor. S tem lahko krepim pristne odnose z ljudmi, to mi je res dragoceno.
Kot prostovoljka POTA ste nekaj časa preživeli v misijonu v Ukrajini. Kako je ta izkušnja spremenila vaše življenje in kakšen vpliv ima še danes?
Prvič sem šla leta 2021, še pred vojno, to je bila precej spontana odločitev. Hotela sem iti nekam na misijon, da bi malo pomagala, ni mi bilo toliko pomembno, kam grem.
Skupaj s še štirimi prostovoljci sem bila pri Marijinih sestrah v Kijevu in tudi v Zakarpatju in njihov zgled me je popolnoma prevzel, saj Jezusa prepoznajo prav v vsakem človeku – pomagajo brezdomcem, skrbijo zanje, pripravljajo jih za življenje.
Ne delajo namesto ljudi, ampak jim pomagajo, da postanejo samostojni. Res so predane svojemu poslanstvu, naučile so me, da tudi jaz vidim Jezusa v vsakem človeku.
Julija 2023 sem se še s tremi prostovoljci znova odpravila v Ukrajino, v Zakarpatje blizu slovaške meje, ker so iskali prostovoljce. Nekoliko sem oklevala zaradi vojne, čutila sem nemir, a potem sem se vseeno prijavila in v Bogu začutila mir, da sem se prav odločila.
Ta izkušnja je bila nekoliko drugačna. Tokrat sem bila veliko z otroki in prav ta izkušnja mi zelo ostaja v spominu. Lepo je bilo videti, da so se otroci veliko družili na ulicah in se igrali. Izkušnja v misijonu te nauči preprostosti. Včasih sem na primer rada šla po nakupih, od te izkušnje naprej pa mi ni več do tega, saj se mi zdi, da imam vsega dovolj.
V Ukrajini, tudi na tem delu, kjer sem bila, se močno čuti vpliv vojne. Na cesti vidiš vojake in tudi otroci se vsega tega dobro zavedajo. Zvečer smo z otroki molili in vsak večer so rekli, da želijo moliti za mir. Začneš se zavedati, da nam je mir zares samoumeven in da sploh ne vemo, da živimo v miru. Sedaj tudi doma vsak dan molim za mir.
Druga stvar, ki mi zelo ostaja v spominu, je molitev rožnega venca zjutraj v avtu, saj smo se vsak dan peljali v drugo vas na oratorij.
Začeti dan na tak način je res čudovito, saj je bil dan takoj bolj poln. Tudi doma poskušam vsak dan jutro začeti na podoben način. Ne gre vedno, ker je težko, ampak se trudim vsako jutro izročiti Jezusu, ker je dan res čisto drugačen.
Čuti se, da če tako začnem dan, kar gre. Seveda ne gre vse perfektno, ampak lažje sprejmem ovire, ki se pojavijo v dnevu. Preizkušnje so del našega življenja, brez tega ne gre, toda Jezus je rekel, da bo vedno z nami.
Omenili ste, da se zelo radi družite s starejšimi. Ste ob teh izkušnjah pridobili kake dragocene nasvete, spoznanja?
S starejšimi se predvsem družim v zdravstvu, včasih grem čisto spontano pozdravit v sobo in jih vprašam, kako so, se zanimam zanje. Rada jim pišem tudi pisma. Sodelujem pa tudi pri projektu Povezani preko telefona pri Karitas.
Tu je namen, da se enkrat tedensko slišiš s starejšo osamljeno osebo in ji polepšaš dan. Ljudje potrebujemo pogovor. Starejšim je dovolj, da jih poslušaš, se zanimaš zanje.
Hodim tudi v dom za ostarele in se družim s starejšimi, skupaj se pogovarjamo, kaj zapojemo, telovadimo. Veliko jim pomeni, da jim podariš svoj čas in si z njimi. Hodim tudi na obisk k neki gospe. Nič konkretnega ne delava, včasih ji kaj preberem, malo se sprehajava in sva skupaj. To tudi mene napolni.
Včasih se mi zdi, da več prejmem, kot lahko dam. Tu me vedno spremlja misel, da je večja sreča dajati kot prejemati. Ne morem samo sedeti in čakati, rada sem aktivna in pomagam starejšim, saj so polni dragocenih misli in izkušenj. Kljub vsem preizkušnjam so večino časa veseli in polni upanja.
Tudi sama si želim vedno znova biti vesela kot oni. Tako kot starejši potrebujejo nas, tudi mi potrebujemo njih. Njihova hvaležnost in ko ti stisnejo roko, je res iskrena. Starejši potrebujejo našo bližino, dotik, pozornost, da smo z njimi. Potrebujejo našo pomoč, ne pa uvedbe evtanazije. Samo Bog ve, kdaj bo prišel naš čas.
Čas zelo radi preživljate pred Jezusom. Kako odnos z Jezusom oblikuje vaše življenje, kako vam vera pomaga pri odločitvah, težkih trenutkih?
Pred misijonom vere nisem doživljala na globljem nivoju. Potem pa sem začela razmišljati o tem, da je vera res nekaj lepega in da mi tega ni treba skrivati. Sveta maša mi res ogromno pomeni, saj lahko Jezusa prejmem v srce in mi da to ogromno moč, saj si ne predstavljam, kako bi delala v zdravstvu brez Jezusa.
Nekomu lahko izročim stiske, skrbi in življenje na sploh. Hodim tudi na Frančiškovo mladino in ob ponedeljkih zvečer imamo adoracijo. To mi res veliko pomeni, da lahko začnem teden z adoracijo, izročim teden, ki je pred mano, in se zahvalim za pretekli.
Imam Nekoga, na kogar se lahko vedno naslonim, vse mu lahko povem in mu zaupam in vem, da me ne bo nikoli gledal postrani, ampak vedno ljubeče. Daje mi moči za delo in vsa ostala področja v vsakdanjem življenju.
Sestre veliko dajemo, veliko smo z bolniki in moramo tudi od nekje črpati. Slavljenje in evharistija, prisotnost Jezusa je moje gorivo za delo. Napolni me tudi molitev rožnega venca in branje Svetega pisma.
Kako bi Jezusa predstavili nekomu, ki je zanj le slišal. Kaj bi povedali o vajinem odnosu?
Bog je nekdo, ki me vedno razume, je vedno tukaj zame in se lahko zanesem nanj. Lahko le pridem pred njega in obsedim v tišini. Je definicija prave ljubezni in najboljšega prijatelja, ki vse odpušča. Prijateljica, ki ni verna, me velikokrat vpraša, zakaj sem vedno tako nasmejana. Vedno pokažem v nebo in rečem, da je “kriv” Bog. 😊
