V zadnjem desetletju ali dveh se je v zahodni družbi razširil fenomen, ki ga angleški jezik pozna pod kratico LAT – living apart together. Gre za pare, ki so poročeni, vendar so se odločili, da si ne bodo delili skupnega doma, pač pa bo vsak od zakoncev živel v svojem domu. Po nekaterih ugotovitvah naj bi samo v Združenem kraljestvu na tak način živelo kar več kot dva milijona parov. Za kaj gre?
Predstavljajmo si, kako preprosto je biti poročen, če se lahko izognemo vsem kompromisom, nesporazumom, tečnobi, sitnarjenju, prilagajanju, odrekanju – skratka vsemu, kar v skupnem življenju narekuje naš vsakdan in kar je pogosto tudi vir težav in sporov med zakonci.
Ostane tako rekoč samo češnjica na smetani, saj se srečamo samo takrat, ko smo si za to vzeli čas, ko smo dobre volje, ko smo pripravljeni na urico ali dve v družbi, skratka ko vse “štima”. Mar ne spominja to na idilični čas, ko smo bili še fant in dekle in smo komaj čakali na zmenek, potem pa je bilo zares nepozabno lepo …?
Kje je zanka? Kdaj se zgodi preskok na raven odgovornosti, zavezništva, brezpogojnega zaupanja in bližine?
Živimo v družbi, ki individualizem uvršča visoko na lestvico vrednot. Jaz, jaz, jaz … Moji interesi, moji hobiji, moje prioritete, moj napredek, moja osebna rast, moja uresničitev, moji načrti in še bi lahko naštevali. Poroka in skupno življenje pa na drugi strani poudarjata čisto nasprotje, še posebej zakon, kot ga razumemo katoličani. Gre za združitev dveh ljudi, ki po poroki postaneta eno. V poročni zaobljubi izrečemo: ” … obljubim, da ti bom ostal/a zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja.”
Poročna zaobljuba, ki jo v obredu sklenitve svetega zakona blagoslovi Bog, je torej obljuba, da bomo drug drugemu stali ob strani, tudi s fizično prisotnostjo, in to ne glede na to, kakšne preizkušnje nas čakajo. Pridejo boljši in slabši časi, takšna in drugačna obdobja, pridejo bolezen, skušnjava, izziv. A ker smo se poročili, smo si s tem obljubili, da se naš zakonec lahko zanese na nas – ne glede na vse.
Bistvo zakona je predanost, tovarištvo, prijateljstvo, zvestoba, vdanost in podarjanje drug drugemu. Ali lahko izkusimo vse to oz. ali lahko rečemo, da vseeno živimo zakon, če se odločimo, da bomo iz takšnih ali drugačnih razlogov živeli ločeno? Da se bomo videli le takrat, ko nam bo ustrezalo, da se bomo srečevali tu in tam, v neobvezujočih pogojih, ko nam bo urnik to pač dopuščal? Je to sploh še zakon?
Prav mogoče je, da gre tudi za beg pred odgovornostjo. Če moram nekje biti 100-odstotno prisoten, pomeni, da ne morem zbežati ven iz tega, da izhodov ni. To je seveda težko, zahtevno in včasih boleče, saj vsi zakonci vemo, da biti poročen ni vedno samo poezija, ampak pridejo tudi težki trenutki, ko bi najraje zbežali.
A prav vztrajanje v teh trenutkih nam daje uteho, nas krepi in vzgaja, da se odrekamo svojemu ego in drugega postavljamo na prvo mesto, s tem pa tudi sami rastemo. Največja svoboda ne leži v tem, da lahko počnem vse, kar hočem in kadar hočem, pač pa v tem, da ob sočloveku odkrivam Božji načrt in se s tem osvobajam svojih egoističnih predstav, kako naj bi bilo zame najbolje.
