Postni čas je priložnost, da se poglobimo v razmišljanje o pomenu Kristusovega trpljenja in zmagi življenja nad smrtjo. Mineva več kot 300 let, odkar je kapucinski redovnik Romuald spisal Škofjeloški pasijon.
Dokument še danes velja za prvo in najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in je vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Zasnovan je kot procesija v trinajstih slikah, ki se odvija na različnih prizoriščih Škofje Loke.
Predstavo uprizarjajo vsakih šest let in če je ni mogoče videti v živo, lahko pasijon doživimo z aplikacijo Nexto Guide, ki prek zgodb in legend ponuja interaktivne izzive z vprašanji in ugankami.
Trinajst postaj si lahko pogledamo z obogateno resničnostjo, če pa nismo ljubitelji tehnologije, se na pot podamo z brošuro, ki vodi po talnih oznakah skozi mesto. Pot je bolj primerna za odrasle, zato za družinski izlet predlagamo drugačne vrste potep.
Skozi srednjeveško mesto na grad
Da v polnosti doživimo ozke srednjeveške ulice, avto pustimo v okolici avtobusne postaje. Od tam se čez Kamniti most, enega najstarejših ohranjenih primerkov v Evropi, odpravimo v staro mestno jedro. Sledimo Blaževi ulici do Cankarjevega trga, kjer se odpre pogled na župnijsko cerkev svetega Jakoba.
Otroci na trgu poiščejo maketo mesta in skupaj ugotovimo, kje se nahajamo. Sprehodimo se čez Mestni trg in opazujemo srednjeveške stavbe, izveske na fasadah hiš, vodnjak in Marijino znamenje. Na koncu trga na desni zagledamo igrišče Zamorc. Tukaj pridejo na svoj račun otroci, starši pa si medtem preberemo, kako je zamorec zašel v mestni grb.
Čaka nas lažji vzpon na Škofjeloški grad, ki je zgrajen na skrbno izbrani lokaciji nad mestom. V njem je urejen muzej s številnimi zbirkami, ki predstavljajo zgodovino in način življenja v preteklih stoletjih na škofjeloškem območju. Če se ne podamo v notranjost gradu, pa si v grajskem parku ogledamo vsaj Škoparjevo hišo, lepo ohranjeno kmečko hišo iz 16. stoletja.
Grad, pred katerim stojimo, pa ni edini na tem območju, kar spoznamo, če se podamo na Pot treh gradov.
Znamenje, ki se ni vdalo povodnji
Z grajskega griča se spustimo po isti poti do konca Mestnega trga, kjer se začne Pot v Puštal. Od Martinove hiše gremo čez glavno cesto v predmestje Karlovec. Tam si ogledamo Firbarjevo hišo, ki je ime dobila po hišni dejavnosti – firbarstvu oziroma barvarstvu. Na vrhnjem delu hiše opazimo “grablje”, ki so služile za sušenje pobarvanega platna.
V njeni neposredni bližini opazimo hišo priznanega botanika in enega od ustanoviteljev današnjega Triglavskega narodnega parka Frana Jesenka. Na stičišču dveh ulic je Lepo znamenje in vodnjak.
Od tam se usmerimo proti Hudičevi brvi, ki pa jo je odnesla lanskoletna povodenj. Še danes lahko na fasadah hiš vidimo, kako visoko je poplavljala narasla Sora. Edino, kar je od brvi ostalo, je znamenje sredi reke, ki je posvečeno sv. Janezu Nepomuku, zavetniku mostov.
Od nemih prič preteklosti do križevega pota na Hribcu
Na hribčku uzremo majhno cerkev sv. Križa, ki je naš cilj. Ker zaradi uničene brvi ne moremo prečiti Sore, se podamo po ulici vzdolž reke in za prehod uporabimo zidan most. Če ne želimo izpustiti točk na tematski poti, se podamo desno in poiščemo kopališče, ki je poleti prijetno zbirališče za nadobudne plavalce.
V bližini si ogledamo Bernikovo, Poličarjevo in Nacetovo hišo, ki so neme priče davne preteklosti. Obrnemo se proti Hribcu in Puštalskemu gradu, renesančnemu dvorcu iz 13. stoletja, kjer ima danes prostore glasbena šola.
Za konec nas čaka vzpon mimo kapelic križevega pota do cerkvice Sv. Križa na Hribcu, ki so jo postavili v začetku 18. stoletja. S Hribca je čudovit razgled na mesto. Tematska pot se tu konča, ostane le še vrnitev na Stari trg, mimo Kašče in čez Lahov most na izhodišče.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
