Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 30. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Z nemirnim otrokom je treba vzpostaviti odnos, ki temelji na močnih točkah in pohvalah”

Lidija Sket Kamensek

Tina Martinec Selan

Tina Martinec Selan - objavljeno 03/04/24

"Če bi bila kot mama tako leteča in lebdeča, kot sem bila v svoji mladosti, bi bili popolnoma 'leteči' tudi otroci in vsa družina"

Izjemna sogovornica Lidija Šket Kamenšek je žena in mama štirih otrok, magistrica znanosti, socialna pedagoginja v šoli, kjer nudi tudi dodatno strokovno pomoč in učno pomoč otrokom s posebnimi potrebami.

Od nekdaj si je želela delati s takšnimi otroki, saj se nekaj posebnosti zrcali tudi v Lidiji, ki ima sama ADHD. Lidija je tudi pravljičarka in velik del njenega sveta se že od malega vrti okrog zgodb, pisanja, umetnosti in poezije. Kot pravljičarka pa z otroki navezuje stik, ki je poln topline, ustvarjalnosti in zgodb, skozi katere se med njimi vzpostavi posebna vez. Otroci Lidijo in njene zgodbe, ki jim jih pripoveduje, naravnost obožujejo.

Lidija je ustvarjalna tudi na drugih področjih, recimo pri oblikovanju nakita. Poleg njene družine in pisanja pa ji največji oddih pomeni tudi tek, je namreč redna in strastna tekačica.

Lidija Sket Kamensek
Lidija skupaj z družino.

Težave z zbranostjo, nemir in nerazumevanje okolice so bili del vašega odraščanja.
Kot otrok sem bila na nekatere stvari izjemno pozorna in so me zelo vznemirjale, npr. določeni prostori, globoko sem doživljala stvari, se spraševala … Doma mi niso znali razložiti, zato so mi pogosto govorili: “Bodi prosim normalna, ne sprašuj preveč.”

Nekako sem se skušala prilagoditi okolici, opazovala in preverjala sem, kako ravnajo in razmišljajo drugi otroci in jim skušala biti podobna, pa ni šlo. Ko sem v drugem razredu začela pisati, sem se skozi pisanje začela odzivati na svoje občutke in doživljanja. Živela pa sem v svojem domišljijskem svetu, drugačnem, močno povezanem z naravo in včasih je prišlo celo tako daleč, da se je v moji glavi meja med resničnostjo in domišljijo dobesedno zabrisala.

V srednji šoli mi je postalo preveč naporno skušati biti podobna drugim, zato sem se močno zatekala v pisanje, poezijo, domišljijo. Ko pa sem prišla na fakulteto, sem končno začutila, da sem prepoznana, da sem med drugačnimi, a podobnimi. Družile so nas zgodbe, poezija, ustvarjalnost. In med pisanjem diplomske naloge sem pravzaprav ugotovila, da tema, ki me zanima (nemirni učenec), pravzaprav odseva mene in da iščem odgovore zase.

Zanimivo pa je, da dolgo časa nisem vedela, da imam ADHD. Zato, ker sem toliko kompenzirala. Že res, da sem bila nemirna, razpršena, da sem bila vihrava, da sem pozabljala stvari ali ne dokončala nečesa, kar sem začela, a ker sem to kompenzirala s svojo aktivnostjo in talenti, morda ni bilo tako izrazito. Je pa dejstvo, da vsak odrasli z ADHD prej ali slej naleti na oviro, ko se ne more več pretvarjati (pri meni je bila to očetova smrt) ali ko preprosto trči ob to, kar je, in takrat mora sprejeti samega sebe takega, kakršen je.

Lidija Sket Kamensek

Ste nemir občutili le notranje ali tudi fizično, na ravni telesa?
V začetku je bil poln nemira bolj moj notranji svet. Kajti razumeti moramo, da je v preteklosti vzgoja bila drugačna in niti v šoli niti doma nisi mogel kršiti pravil. Na fakulteti pa se je moj nemir začel kazati tudi navzven in na fizični ravni. Takrat sem začela s tekom, to je bil moj ventil, kajti občutila sem toliko nemira, da nisem vedela, kaj bi s sabo. Enako tudi s pisanjem.

Na fakulteti sem se res izživela, nosila sem lase vseh možnih barv, to sem potrebovala. V tistem obdobju sem šla trinajstkrat na Triglav, marsikdaj čisto sama, nenapovedano, ko so me gore poklicale. In me ni bilo tri dni. To je bil moj obred. Bila sem tako polna adrenalina, da o tem nisem mogla niti govoriti. Nekoč sem šla čisto sama z vlakom v Srbijo. Šele pozneje sem izvedela, da je bil to za dekle zelo nevaren podvig. Ampak jaz sem želela iti in neke stvari videti, doživeti. Potrebovala sem močne dražljaje.

To je bilo verjetno še preden ste imeli družino?
Seveda. (smeh) Ko sem spoznala svojega moža, je bil to človek, ob katerem sem se zelo umirila. On me je sprejel tako, kakršna sem. To je bil zame najprej strah, hkrati pa tako globoka umiritev, da se mi je zdelo kot čudež. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si sama v sebi to dovolila občutiti. In takrat sem preprosto začutila, da je to to in da želim s tem človekom preživeti vse življenje.

Moj mož je zelo drugačen od mene, zelo je umirjen. Jaz sem bila včasih tako polna načrtov, akcije, aktivnosti, da sem spala po par ur na noč, potem pa divjala dalje. Ko pa sem spoznala njega in bila z njim, se je začel v meni prebujati mir.

Lidija Sket Kamensek

Kako je biti mama z ADHD?
Leteča in sanjava, kot sem bila, to ni šlo več po rojstvu otrok. Ko so prišli otroci, sem se preprosto morala umiriti, to je bil zame tako močan dražljaj, da sem se postavila v čevlje mame in zaradi otrok postala bolj umirjena, fokusirana. Kajti če bi bila kot mama tako leteča in lebdeča, kot sem bila v svoji mladosti, bi bili popolnoma “leteči” tudi otroci in vsa družina.

Ko so bili otroci dojenčki in majhni, mi je veliko zatočišče pomenilo moje pisanje. Zame je bil tisti čas, ki sem si ga po koncu dneva vzela za pisanje svoje knjige, kot bonbonček, če seveda nisem bila preveč izčrpana. To je bil moj čas, moja nagrada, da sem se lahko umaknila v svoj notranji svet in pisala. Na tak način mi je tudi uspelo napisati knjigo ob štirih otrocih.

Sem pa taka, da stalno potrebujem malo adrenalina in stalno neko zaposlitev. Torej očitno sem potrebovala veliko otrok, da mi ne bi bilo dolgčas. 😉 Kajti v nedelo ne smem pasti, saj potem padem tako globoko, da se težko dvignem ven. Pri otrocih pa je vedno nekaj, nikoli ni stalnice ali dolgčasa, tako da je to spodbuda, da nisem pasivna, ampak aktivna. To opažam tudi pri svojem delu, kajti pri ukvarjanju z otroki s posebnimi potrebami je stalno nek izziv, vedno nekaj novega. Vedno je treba najti nove metode, načine, kako pristopiti do posameznega otroka in mu pomagati.

Diagnozo jemljete kot priložnost, ne kot motnjo. Kako nemir pri učencih s podobnimi težavami “pretvorite” v bogastvo za druge?
Otroke s posebnimi potrebami zelo spodbujam, da odkrivajo svoje talente, da rišejo, ustvarjajo, pišejo, delajo vse tisto, kar jih veseli. Moramo vedeti, da sta šport in umetnost dva zelo močna, dobra in koristna ventila za nemir.

Izredno pomembno je, da se odrasli, ki delamo z otroki z diagnozo ADHD ali drugimi posebnimi potrebami, zavedamo pomena pohvale. S temi otroki sama delam tako, da spodbujam njihova močna področja. Kajti če se osredotočamo na njihove močne točke, je to za njih neverjetna spodbuda. Nekateri učitelji pa se žal fokusirajo na tisto, kar ni dobro, kar otrok ne zmore, zato je grajan. Iz svoje prakse lahko povem, kakšen čudež v nemirnem otroku naredi pohvala – spremembe so lahko res osupljive.

Res je pomembno, da iščemo poti do otrok. Ko svetujem na šolah učiteljem, ki delajo v šoli in imajo v razredu tudi otroke s posebnimi potrebami, mi vedno povejo, kako pozitivno na te otroke deluje pohvala in to, da vzpostavimo odnos. Vzpostaviti je treba odnos, ki temelji na močnih točkah in pohvalah.

Tako da spodbujam učitelje, da kdaj napišejo staršem mail, v katerem otroka pohvalijo, zato ker bodo potem starši to prebrali in povedali otroku, ki bo imel boljše mnenje o sebi (še zlasti, če je vajen, da se ga samo graja in kritizira) in bo spremenil svoje vedenje na bolje.

Lidija Sket Kamensek

Kaj vam pomenijo pravljice?
Do pravljic sem prišla prek učenca, ki je imel ADHD in s katerim sem imela nemalo izzivov, kajti nastavil mi je ogledalo. Potem pa sem ugotovila, da nama pravljice zelo pomagajo – on jih je rad poslušal, jaz pa sem odkrila, da jih zelo rada pripovedujem. Menim, da nam imajo otroci z ADHD veliko povedati in če imamo pogum, jih poslušamo. Meni, recimo, je ta deček spremenil življenje, saj mi je skozi najin v začetku zelo zahteven odnos pokazal, kdo sem.

Čutim, da je to moje poslanstvo in vidim, kakšen lep odnos se vzpostavi z otroki, ki jim pripovedujem pravljice. Zdaj do mene prihajajo odrasli, ki sem jim kot otrokom pripovedovala pravljice in se spominjajo tega kot nekaj najlepšega, kar so doživeli v šoli. Pravljični svet je čist in varen, tam so otroci lahko otroci, tam sem jaz lahko to, kar sem. Če je v pravljicah kakšna zlobna sila, se na koncu preobrazi v dobro ali uniči. Zato imam na svoji polički vedno nekaj različnih pravljic za določene trenutke, ko jih potrebujem.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.