V letošnjem letu sv. Jožefa katoličani znova odkrivamo ključno vlogo, ki jo je Jožef igral v zgodovini odrešenja.
Navadili smo se govoriti o pomenu Jezusove Matere. Vsako nedeljo izpovemo svojo vero: “In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.”
O Jožefu pa običajno razmišljamo le kot o skrbniku, ki ni tesno povezan z našim odrešenjem. Papež Frančišek si želi to popraviti v svojem apostolskem pismu o sv. Jožefu, ko piše: “Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov krušni oče.”
Preberite še:
V čem je skrivnost srečnega življenja sv. Jožefa?
V resnici je bilo Jožefovo očetovstvo za Jezusa ključnega pomena.
1. Marijina vloga v zgodovini odrešenja je zgodba zase, toda Jožefovo očetovstvo izpolnjuje Božjo obljubo na način, ki ga Marijino materinstvo ne.
Bodite pozorni na redosled dogodkov v evangeljski zgodbi o oznanjenju:
“V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija,” piše evangelist Luka. “Angel je vstopil k njej in rekel: ‘Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!'”
Najprej torej slišimo, kdo je Jožef, šele zatem slišimo Marijino ime in izvemo, da je “obdarjena z milostjo”.
To pa zato, ker se je moral Jezus roditi iz Davidove hiše, da bi lahko izpolnil prerokbo o Mesiji, ki bo Davidov potomec. To pomeni, da je moral biti Jožefov sin, tako kot je moral biti sin Device Marije. In je tudi bil, tako kot je bil Avgust Cezar, ki je vladal v tistem času, pravi sin Julija Cezarja, ki je Avgusta posvojil.
Preberite še:
“Če se kot narod začnemo obračati na sv. Jožefa, je to duhovni naboj, ki ga nihče ne more uničiti”
2. Jožef je bil med prvimi, ki je ugotovil, da mora Jezus biti pravi Bog, da bi nas lahko odrešil.
Danes strokovnjaki, ki jih mediji najpogosteje navajajo, velikokrat preveč poudarjajo Jezusovo človeško naravo. Prizadevajo si, da bi bil videti zgolj kot rezultat časa in prostora: počel je stvari, ki jih je počel, pridigal je o koncu sveta, ker je bil Jud v Palestini, kjer so takšne stvari izpostavljali.
Toda če bi bil Jezus preprosto človek, potem božič izgubi svoj smisel – Bog, ki je prišel med nas, da bi iz nas naredil dediče svoje Božje narave.
Zanimivo je, kako najjasnejša trditev, da Jezus prihaja kot Bog, ni zabeležena v evangeliju po Luku, ki nam posreduje besede angela Gabriela Devici Mariji, temveč v evangeliju po Mateju, kjer so zabeležene besede, ki jih angel Gabriel izgovori Jožefu: “Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.”
Jožef vnaprej izve za celoten odrešenjski načrt: Jezus “bo svoje ljudstvo odrešil grehov” in bo “Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami”.
Jezus Jožefu in Mariji svojo Božjo naravo znova razkrije, ko ga izgubita, nato pa najdeta v templju, rekoč: “Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?”
Preberite še:
Kako lahko vsak dan na 4 načine posnemamo sv. Jožefa
3. Da bi nas odrešil, pa je moral Jezus biti tudi pravi človek, ki se je od svojega očeta Jožefa učil pokorščine.
Namesto izpostavljanja Jezusove človeške narave pa o njem zlahka naredimo povsem nasprotno napako in preveč poudarjamo njegovo Božjo naravo. S tem tvegamo, da ga v resnici ne bomo imeli za “človeka”, temveč za osebo Božje narave, ki človeka zgolj posnema.
Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru so v dokumentu z naslovom Gaudium et Spes (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu) zapisali: “Delal je s človeškimi rokami, razmišljal je s človeškim umom, deloval po človeški izbiri in ljubil s človeškim srcem. Rojen iz Device Marije je bil resnično ustvarjen kot eden izmed nas, nam enak v vsem razen v grehu.”
Če je imel človeški um, smo se znašli pred veliko skrivnostjo: Božji Sin se je moral učiti od človeškega očeta. V Pismu Hebrejcem je zapisano: “Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti.”
In se je: “V skritosti Nazareta, v Jožefovi šoli se je Jezus naučil izpolnjevati Očetovo voljo,” pojasnjuje papež Frančišek.
Katekizem Katoliške cerkve je še jasnejši: “Jezusova vsakodnevna pokorščina Jožefu in Mariji je naznanjala in anticipirala pokorščino velikega četrtka,” tako da je bilo Jožefovo očetovstvo “že začetek dela ponovne vzpostavitve tistega, kar je bila razdejala Adamova nepokorščina.”
Zato Bogu hvala za edinstveno vlogo Device Marije v zgodovini odrešenja – pa tudi za vlogo njenega moža Jožefa.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Bunič in Bunič: “Skupno nastopanje je za naju nadstandard”
Preberite še:
S to vajo boste odpravili zamero, ki jo čutite do svojega zakonca
Preberite še:
3 vrste stresa, ki ga povzroča epidemija in kako si pomagati
