Nebesa, pekel, smrt in sodba so štiri poslednje reči, ki so pravzaprav tako pomembne, da je Katoliška cerkev poskrbela za trenutke, ko se jih v življenju zavestno spominjamo. Predstavljamo vam štiri načine, kako nam Cerkev štiri poslednje reči vsak dan prikliče v spomin.
1maša je obisk nebes
“Nebesa se odprejo in trume angelov pridejo na pomoč pri sveti mašni daritvi,” je dejal sveti Gregor Veliki. Cerkev ne trdi zgolj, da je maša “predokus” nebes; pač pa trdi, da je to prostor, kamor se zgrnejo nebesa, da bi se srečala z nami.
Vsi so tam. Najprej se združimo s Kristusom, “prvim dejavnikom našega evharističnega zbora”, združimo pa se tudi s Cerkvijo – “ne le njeni člani, ki smo še tukaj na zemlji, temveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi”.
Poleg tega je “navzoča tudi Marija, skupaj s Cerkvijo in kot Mati Cerkve, pri vsakem našem obhajanju svete evharistije,” je dejal sveti Janez Pavel II.
Maša kot nebesa na zemlji je podnaslov knjige Scotta Hahna Jagnjetova večerja. “Ko ugotovimo, da nas pri maši pričakujejo nebesa, začnemo tja seliti svoj dom,” piše Hahn, “in obenem začnem domov prinašati nebesa.”
2rožni venec nas vedno znova svari pred peklom
Med molitvijo rožnega venca vedno znova omenjamo štiri poslednje reči, saj prosimo Marijo, naj “prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri”, in smo nenehno v Božji navzočnosti, ko izgovarjamo besede “Oče naš, ki si v nebesih”, in upamo, da nam bo ob poslednji sodbi “odpustil naše dolge” in nas “rešil hudega”.
Prosimo ga namreč, naj nas reši poslednjega zla pekla. “Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na ‘žalostno in bridko stvarnost večne smrti’, ki jo imenujemo tudi ‘pekel'”, piše v Katekizmu Katoliške cerkve. In še: “Naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno.”
C. S. Lewis opozarja: “Najbolj gotova pot proti peklu je postopna – položno pobočje, mehko pod našimi koraki, brez nenadnih ovinkov, brez mejnikov, brez znamenj ob poti.”
Enako razmišlja tudi fatimska Mati Božja, ki nam je postavila znamenja v rožnem vencu, ko je tri pastirčke naučila, naj po vsaki desetki dodajo tole molitev: “O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.”
3sodba in izpraševanje vesti
Vsak izmed nas bo nekega dne sojen, “ko bo poveličani Kristus ob koncu časa razodel skrito naravnanost src in povrnil vsakemu po njegovih delih in po njegovem sprejetju ali odklonitvi milosti,” je še zapisano v Katekizmu.
Starodavna navada katoličanov je, da se na ta trenutek vsak večer pripravljamo z izpraševanjem vesti. Da premislimo o svojem življenju in poimenujemo svoje grehe. Izpraševanje vesti je potrebno tudi za prejem zakramenta svete spovedi.
Če to storimo pravilno, “nas izpraševanje vesti nikoli ne vodi v obup, temveč nam vedno prinaša upanje,” je dejal ameriški “televizijski” škof Fulton Sheen.
Sam to počnem na šest različnih načinov. V spomin si prikličem sedem naglavnih grehov, besede apostola Pavla o ljubezni, deset Božjih zapovedi in Jezusove besede o smislu življenja, nato pa preverim svoj odnos z Bogom, drugimi in samim seboj.
4večerna molitev je večerni memento mori, spomin na smrt
“Smrt imejte vsak dan pred očmi,” piše sveti Benedikt v svojem Pravilu. Njegovo meniško gibanje je pripomoglo k oblikovanju Bogoslužnega molitvenika, ki vsak dan predstavlja majceno življenje.
Pri večernicah katoličani izgovarjamo Simeonove besede iz Evangelija po Luku. Simeonu je Sveti Duh razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. Ko je zagledal Dete Jezusa, je molil: “Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev.”
Ko se, preden utonemo v spanec, spomnimo njegovih besed, vadimo odnos, kakršnega bi morali imeti pred dokončno nezavednostjo smrti.
Zadnja stvar, ki naj bi jo molili vsak večer, pa je Salve Regina. Z njo usmiljenja prosimo Kraljico nebes. Ali kot je zapisal sveti Tomaž Akvinski: “Kakor mornarje v pristanišče vodi zvezda, tako kristjane v nebesa vodi Marija.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
