Čim starejši sem, bolj vidim, kako zelo šibkejši postajam. Listje kakor z lipe pred našo hišo počasi odpada tudi z mojega drevesa. Ne zmorem več toliko kot recimo pred petnajstimi leti, ko sem začel svojo duhovniško pot, precej hitreje se utrudim, in ko pretiravam, me vse pogosteje obišče bolezen.
Pa tudi navznoter sem veliko šibkejši, vedno manj je v meni tistega mladostnega ponosa, vse več slabosti odkrivam pri sebi, vse več napak, vse več grehov. In vem, da bo še bolj tako, z vsakim dnevom bolj. “Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.” (Lk 21,6)
Minevanje
Jasno je torej, da smo neizbežno ukleščeni v lastno minljivost, kar pa ne pomeni samo končnosti našega bivanja, da bomo pač nekoč umrli, temveč nekaj, kar se dogaja že zdaj, vsak dan, tako da se počasi lušči z nas vse več stvari, s katerimi smo se nekoč ponašali, s katerimi smo gradili lastno vrednost. Vse šibkejši postajamo in vse več izgubljamo, vedno več in vedno bolj (tako se je zdelo) bistvene stvari, tudi take, kot so zdravje, služba, dostojanstvo, prijatelji, družina.
“Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba, /…/ nad vas bodo dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe, /…/ izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili,” (Lk 21,11.12.16). Dokler ne bomo na koncu izgubili vsega, tudi svojega življenja.
Morda je zato tako, da bi se na to pripravili, da bi zmogli zadnji dan mirno izročiti svoje življenje, morda pa vse to izgubljanje, vse to počasno razpadanje opravlja še neko drugo nalogo, da namreč iz človekovega življenja polagoma odstranjuje vse, kar v naše življenje ne spada (več).
Vsako slovo odnese, česar je preveč, da ostane to, kar je res pomembno. Tako vidim, da počasi odpade vse, dokler ne ostane samo to, kar je človek v resnici: nekdo, ki je potreben ljubezni.
Stanovitnost
Skozi minevanje, skozi izgubljanje si tako pridobivamo tisto, čemur Jezus reče “stanovitnost” (Lk 21,19). Ta ni nič drugega kakor zvestoba temu, kar smo, tisti najgloblji, najbolj resnični jaz, ki bo ostal, ko bo z nas kakor listje jeseni odletelo vse, česar je preveč.
Ko doživljamo stisko minevanja, se samodejno oprimemo nečesa, kar ostane, kar je v nas vedno bilo in v kar lahko zaupamo tudi, ko nimamo več ničesar. Zato je minevanje na nek način milost: tako nas življenje sčasoma prisili, da se ne moremo zanašati na ničesar več, razen na tisto, kar je v nas res trdnega in večnega – na Boga, njegovo ljubezen in usmiljenje.
Tako si pridobimo življenje (Lk 21,19).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 45.
