Utrujena sem prišla domov s predolgega roditeljskega sestanka, odložila jakno, torbo, šla po kozarec vode in naravnost v otroško sobo. Otroci so že v pižamah čakali na skupno večerno branje. Kot smo bili dogovorjeni.
Po končanem branju (in prej obveznem prepiranju, ali imamo čas še za eno poglavje ali ne), večerni molitvi in križkanju na čelo sem se končno vrnila k svoji pisalni mizi.
Tam pa nekaj ni bilo čisto prav. Moj delovni kotiček ni nikoli zares urejen, da se razumemo. Enostavno nisem tiste vrste oseba. A miza zagotovo ni bila v takšnem stanju, kot sem jo pustila. Predmeti so bili “pospravljeni” na napačnih mestih.
Manjkalo je kar precej najlepšega okrasnega lepilnega traku, nekatere moje barvice v pločevinasti škatli pa so bile polomljene.
Ugasnila sem računalnik in šla spat precej slabe volje. Bila sem trdno odločena, da bom zjutraj otrokom namenila nekaj strogih besed o tem, da jim res ne pustim stikati po mojem pisarniškem materialu in se igrati za mojo pisalno mizo. Vsaj ne brez vprašanja in še posebej ne, kadar me ni doma.
Naslednje jutro sem otroke zbudila in se lotila pripravljanja zajtrka. Na nezadovoljstvo prejšnjega dne sem pozabila.
Še dobro!
Otroci so se namreč naenkrat nagrmadili na vhod v jedilnico. Že po tem je bilo očitno, da imajo nekaj za bregom, običajno namreč kapljajo na zajtrk eden po eden, ko se pač oblečejo in uredijo.
“Včeraj smo te pogrešali, ko te celo popoldne ni bilo, pa smo ti pripravili presenečenje,” je oznanila najstarejša in najmlajša je izza hrbta potegnila “knjigo”.
Knjigo, ki so jo izdelali sami, jo speli z mojim spenjačem, oblepili z mojim okrasnim lepilnim trakom, pobarvali z mojimi barvicami …
Nenadoma sem razumela čudno stanje, v katerem sem našla svojo pisalno mizo prejšnji večer. In nejevoljo je zamenjala ganjenost.
Otroci so v moji odsotnosti mislili name in mi izdelali knjigo. Samo zame. Sicer z mojimi pisarniškimi pripomočki, pa vendar … Res so se potrudili in zaslužili so si pohvalo. Kako bi se sploh lahko jezila na njih ob tako lepi pozornosti?!
Na dogodek sem se znova spomnila pred kratkim, ko sem brala razlago svete maše. Da verniki prinesemo Bogu na oltar pravzaprav samo vse tisto, kar smo prejeli od njega.
Kot reče duhovnik v evharistični molitvi: “Darujemo ti kruh življenja in kelih zveličanja.” Bog nam je poslal svojega sina, da je umrl za nas. Mi pa mu to zdaj prinašamo nazaj, kot da je to naše darilo njemu.
Prav takšni smo, kot so bili moji otroci … Iz vsega, kar je Božje, naredimo en velik nared. Saj se potrudimo, včasih celo po svojih najboljših močeh. A zagotovo nam ne uspe niti pol tako dobro, kot si je Bog v svoji veličini zamislil.
In mu potem to prinesemo nazaj: “Izvoli, Bog! Prinašamo ti svoje skromne darove. (Ki smo jih itak dobili od tebe in spotoma še malo pokvarili …). Sprejmi jih in jih blagoslovi, saj vidiš, kako te imamo radi!”
In Bog se nas in naših darov razveseli. Čeprav smo mu razmetali pisalno mizo, polomili barvice in skoraj do konca porabili njegov najljubši okrasni lepilni trak. In čeprav dobro ve, koliko bolje si je vse skupaj zamislil v svoji dobrosrčnosti.
Ampak je vesel vsaj, da se potrudimo. Da mislimo nanj. In mu prinesemo vsaj tisto skromno in malo, kar imamo. Res imamo srečo, da imamo tako velikodušnega Boga!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
