Pred nekaj tedni sem bila z Lojzetom in našim snemalcem Sinišo dogovorjena na nekem dogodku. Pred tem sem bila pri zdravniku s hčerko in kot je pri meni (žal) v navadi, se mi je spet mudilo, da ne zamudim na dogodek. Zato sem morala z avtom.
V centru Ljubljane, kjer je dogodek potekal, je izjemno težko najti parkirišče, to ve vsak, ki je že kdaj poskušal. Po ulicah sem naredila že kar nekaj neuspešnih krogov, saj je bila gneča dopoldne sredi tedna res velika.
Takrat sem povsem umirjeno sama pri sebi rekla: “Bog, če je tvoja volja, da pridem na dogodek, mi, prosim, zrihtaj parkirno mesto, sicer ne bom mogla priti.” Potem sem vozila naprej po ulici, brez stresa in nervoze.
Vame se je naselil mir, saj sem zaupala, da se bo vse odvilo tako, kot se mora. Ko sem v naslednji ulici zavila levo, me je čakalo najboljše parkirno mesto na svetu.
Čisto na koncu ulice, ogromno prostora, nihče pred mano ni čakal nanj, parkomat pa le nekaj metrov stran. Sama pri sebi sem se nasmehnila in rekla: “Hvala, Bog!”
Že pred kar nekaj leti sem v neki knjigi prebrala, da mora biti naša vera ne le “akademska”, ampak tudi zelo konkretna. Da si Bog želi, da ga povsem na konkreten način povabim v svoje življenje, mu zaupam svoje velike in drobne stiske, izzive in prošnje.
Če imaš nekoga rad, se z njim rad pogovarjaš tudi o drobnih in vsakdanjih stvareh. In molitev je pogovor z Bogom, zato se sama v svojih vsakodnevnih malih ali malo večjih težavah pogosto obrnem nanj, pa naj gre za problem pri vzgoji, prošnjo za potrpežljivost sredi družinske hektike ali drobne zahvale, od zahvale za prespano noč do tiste za srečno vožnjo ali uspešen potek dneva.
Tudi prošnja za to, da v praktično nemogočih razmerah najdem parkirno mesto, spada v to kategorijo. Nemara bi kdo utegnil pomisliti, kako površinsko je to, da Boga “utrujam” s tako nepomembnimi skrbmi, ko pa je toliko večjih in neskončno pomembnejših problemov od tega.
Na to odgovarjam: verjamem, da ima Bog rad, če mu zaupam, mu s tem izražam svojo ljubezen in se izročam v njegove roke. K temu nas spodbuja tudi svetopisemski citat iz knjige apostola Pavla Filipljanom: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Flp 4,6)
Kot posledico te drže nam obljublja mir, ki ga vsak od nas še kako potrebuje in ki zares pride, če izročimo vse v Božje roke: “In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.” (Flp 4,7)
